Vojna za Slovenijo - 30 let: Glejte, gre parada iz Beograda

23.9.2021 | 14:45

Komaj se konča ena vojna, že se cela območja ali nekatere države ali posamezni predeli zapletejo v nove spopade. To potrjuje tudi zadnja balkanska vojna, katere sam začetek je doživela na bojevališču tudi Slovenija, in sicer kot slovensko osamosvojitveno vojno.

»Ko se začne vojna, je prva žrtev resnica.« To izjavo ameriškega senatorja Hirama Johnsona iz leta 1917 je postavil Phillip Knightley na začetek svoje obsežne knjige z naslovom Prva žrtev. V Sloveniji je bila osamosvojitvena vojna. Bile so žrtve te vojne. Kako je z resnico? Oklepna kolona JLA, ki je junija leta 1991 prekoračila hrvaško-slovensko mejo v Metliki, je sporočala svojo resnico o sebi in o svojem razumevanju tistega, zaradi česar jo je jugoslovanski vojaški vrh poslal iz Karlovca v Slovenijo. Z obrazov posadke vojaških oklepnikov so to resnico lahko brali ali vsaj slutili vsi, ki so med Metliko in Medvedjekom prisostvovali tej nenavadni paradi olivno zelenega jekla, nedostopne poveljniške mrkosti, ponosa in vzvišenosti ter hkrati smrtnega strahu mladih obrazov pred neznanim. Govorimo o oklepni koloni, ki je skozi Novo mesto nadaljevala pot po takratni avtocesti bratstva in enotnosti do Medvedjeka in tam obstala, ker je trčila na resnico, kot so jo poosebljale oborožene enote slovenske teritorialne obrambe. Resničnost na Medvedjeku je bila tudi cestna zapora, ki jo je Slovenija pomembno utrdila tako, da je na cesti zaustavila tovornjake na njihovi mednarodni poti, večinoma tuje, predvsem z Balkana. Bombardiranje, ki so ga potem na tistem prostoru izvedla letala JLA, je bilo nadaljevanje resnice o tistem času. Kasetne bombe, oziroma katera koli vrsta sredstev JLA za ubijanje pač, so na Medvedjeku ubile nekaj ljudi, tudi domačina na bližnji kmetiji, ki je s tistim vojskovanjem imel skupno samo to, da je živel v času, ko se je nekje v neskončni zgodovini vojaških spopadanj zgodil nekje na svetu nesrečni vojni Medvedjek.

Oklepniki so iz Medvedjeka odpotovali nazaj. To ni bila več parada zmagoslavja. Tokrat so se namreč umikali na vzhod, nekam tja, od koder je nekaj dni pred tem posadka prejela najvišje vojaško izvršilno povelje za naskok na Slovenijo. Na tej vzhodni poti so oklepniki, »bovi«, obstali pred slovensko zaporo v Krakovskem gozdu. V nadaljevanju sta teritorialna obramba Slovenije in slovenska milica tam onesposobila vojaške stroje in potem še zajeli človeško posadko JLA. Tako je tudi za pripadnike oklepne kolone JLA napočil trenutek nove resnice in ta je bila drugačna od tiste, s katero so živeli prvo jutro na svoji maršruti iz Karlovca proti Ljubljani.

V času, ko sta vojaško in vojno zorela in dozorela Medvedjek in Krakovski gozd, je 27. junija 1991 v Rigoncah v spopadu slovenskih teritorialcev s še eno od oklepnih enot JLA umrl pripadnik teritorialne obrambe Jernej Molan, mož, oče, gasilec, vaščan iz Bukoška pri Brežicah. Smrt ima svoja pravila, imela jih je tudi tisti pozni rigonški večer. Danes, ko so novi dnevi, preživeli rojaki organizirajo z vsem iskrenim spoštovanjem spominske svečanosti v čast in slavo Jerneja Molana. Ampak resnica je, da »generalom Jerneji niso mar«, kot je avtor tega sestavka ob Jernejevi smrti pretresen zapisal v tistih junijskih dneh leta 1991 takoj po obisku pri njegovi družini v Bukošku.

Prilipe, še en kraj nesrečnega imena v osamosvojitveni vojni. Ko so tistega julijskega dne tja na cesto nad ribnikom Prilipe prišli civilisti po resnico o vojni, tam ni bilo več vojakov. Teritorialci, ki so ustavili oklepnike, so že odšli s prizorišča. Izmed vojakov zvezne armade, ki so na izvršilni ukaz svojega vrhovnega poveljstva hiteli iz Hrvaške skozi Prilipe na pomoč zveznim vojakom v Sloveniji, so se nekateri umaknili nazaj. Nekateri niso odšli nazaj. Na čistini, »brisanem prostoru«, rečeno v vojaškem jeziku, so bila v kupu staljenega in razsutega tankovskega jekla namreč znamenja nekdanjega živega človeškega obstoja. Kar je od jekla in življenja tanka, ki se je razpočil, kot bi bil iz stekla, ostalo na tisti prilipski čistini, je bilo le še presunljivo poročilo o nečem, česar doslej tu še ni bilo.

Ob takih zloveščih znamenjih smrti je bilo v tistih prvih urah v zraku zlasti precej nekakšnega nedorečenega zanosa. »Gre parada iz Beograda,« sem takrat zapisal na hrbtno stran svoje fotografije razbitin tanka na Prilipah, ki sem jo posnel kmalu po eksploziji. Sicer globoko človeško presunjen nad grozljivim prizorom, sem takrat pod vtisom nekakšne velike slovenske narodne zmage dobrega nad zlim omenjeno geslo zmagoslavja spisal za odtenek zbadljivo. Zdaj, trideset let pozneje, je vse tisto videti drugačno in svoj napis berem drugače. Čeprav vem, da sem vojno leta 1991 ves čas spremljal kot preplet nesrečnih usod ljudi, ne usod vojakov, saj je pod vojaško uniformo vendarle vedno človek, mi je zdaj malce nerodno in mi je žal, če sem takrat s fotografijo mrtvega tanka na Prilipah svoj osebni človeški, humani vidik nekako podredil množičnemu čustvovanju in neki resnici. Je žal še komu med Ljubljano in Beogradom? Če je, za kaj in zakaj?

To je nekaj sličic izpred tridesetih let. S tokratno časopisno prilogo ne ponujamo celovite slike, ker je to nemogoče. O takratnem dogajanju so drugi napisali knjige in še jih pišejo. Miniti pa bo moralo vsaj petdeset let, da bodo lahko zgodovinarji sporočili resnico o času, ki ga zdaj najbolj glasno razlagajo predvsem politiki po svojih dnevnih političnih in psiholoških potrebah in vzgibih.

Članek je bil objavljen v posebni prilogi Dolenjskega lista ob 30-letnici slovenske samostojnosti VOJNA ZA SLOVENIJO - 30 LET.

M. Luzar