DL: Potret tedna - Mirjana Marinčič

20.8.2021 | 11:10

Mirjana Marinčič (foto: Boštjan Colarič)

Pravijo, da je ljubiteljska kultura tista, ki ne služi denarja, a veliko daje ljudem. Nekaterim pomeni način preživljanja prostega časa, drugim pa že kar način življenja. In med te lahko uvrstimo tudi Mirjano Marinčič, ki je za uspešno delovanje na številnih področjih ljubiteljske kulture ob prazniku občine prejela znak Občine Krško.

Marinčičevi je bila ljubezen do kulture položena že v zibko. »Nastopam že od male šole naprej, saj me je sestra že pri štirih letih naučila pisati in brati. Ona je tudi najzaslužnejša za mojo veliko ljubezen do knjig,« je povedala vsestranska kulturnica, ki je in še pušča neizbrisen pečat v Kulturnem društvu Leskovec pri Krškem in širše v občini. Društvo letos praznuje 20-letnico delovanja, sama pa se mu je pridružila kmalu po ustanovitvi. Zapisana je predvsem odru in pisani besedi, nadvse rada pa tudi poje. Tako že poldrugo desetletje prepeva v Mešanem pevskem zboru župnije Leskovec pri Krškem, je ena prvih članic skupine pevk ljudskih pesmi Lastovke, ki deluje pod okriljem kulturnega društva.

V leskovškem kulturnem društvu je nepogrešljiva članica dramske sekcije in deveto leto tudi njena vodja. Nastopila je v več predstavah in na večini Martinovanj, ki je poleg Aninih glasbenih večerov in prireditve Pomlad prihaja ena tradicionalnih in najbolj prepoznavnih dogodkov leskovških kulturnikov, ter mnogih skečih, predvsem pa se posveča gledališki vzgoji otrok in mladih. Tako je ustanovila otroško gledališko skupino in mlade igralce popeljala tudi na državno srečanje najboljših gledaliških skupin, režira pa tudi predstave za odrasle skupine, ki so na regionalnem Linhartovem srečanju prejele nagrade za najboljšo žensko ali moško vlogo. »Delo z mladimi je moje poslanstvo in ljubezen,« poudari. Po poklicu je namreč diplomirana vzgojiteljica predšolskih otrok, dela pa v Osnovni šoli Leskovec pri Krškem, podružnici Veliki Podlog, kot učiteljica prvega razreda. Pravi, da se njena ljubezen do knjig pozna tudi pri delu v razredu, kjer uživa pri pripovedovanju pravljic, s čimer pri otrocih spodbuja tudi ljubezen do branja.

Napisala je več gledaliških priredb pravljic ter dve daljši otroški predstavi – muzikal Planet Veselja, predstavo o čarobnosti otroške domišljije Ja, pa je in scenarij filma o Krškem in vezni tekst za film Posavska špajza. Je tudi avtorica številnih scenarijev za prireditve v krški občini, z vezno besedo je pletla niti marsikatere prireditve različnih društev … Leta 2019 so na gradu Rajhenburg ob praznovanju dneva reformacije uprizorili njen dramolet Slike našega mesta, z mini knjižnim klubom je sodelovala ob 50. obletnici Valvasorjeve knjižnice Krško, vodila pogovore s Sašo Pavček, Gregorjem Čušinom, Rosvito Pesek in Robertom Friškovcem …, so med drugim v Krajevni skupnosti Leskovec pri Krškem, kjer je bila štiri leta tudi članica njenega sveta, našteli v svojem predlogu za podelitev priznanja.

En mandat je se je preizkusila tudi v vlogi podpredsednice leskovškega kulturnega društva, pet let pa je vodila Zvezo kulturnih društev Krško, kjer je, kot so navedli, s povezovanjem društev in novimi idejami poskušala postaviti temelje za večjo prepoznavnost ljubiteljske kulture v občini. Poleg letošnjega priznanja je dobila tudi bronasto plaketo Krajevne skupnosti Leskovec pri Krškem, srebrno Linhartovo značko ter Prešernovo bronasto in srebrno plaketo, ki jo podeljujeta krška območna izpostava JSKD in Občina Krško.

»Obožujem tudi slovenska narečja, navdušujeta me ruščina in Rusija. Na Ljudski univerzi v Krškem sem pred koronskimi časi obiskovala tečaj pri prof. Kaji Galič Lenkič, ki je to mojo ljubezen le še poglobila,« je pripovedovala in dodala, da jo zelo zanima tudi zgodovina, zato še posebej uživa ob ustvarjanju prizorov iz življenja Antona Aleksandra Auersperga in njegove soproge Marije Attems Auersperg, zadnjih lastnikov gradu Šrajbarski turn iz rodbine Auersperg. »Tako bomo 18. junija imeli v parku pri leskovškem gradu Večer prizorov s Šrajbarskega turna,« je pristavila Marinčičeva, ki upa, da bo lahko pisala še naprej in kdaj zaigrala pod taktirko kakšnega drugega režiserja in ne svojo. »Nekoč pa se bom udeležila še tečaja risanja,« je dodala.

Veselje do gledališča z njo deli tudi njena družina. »Sin Gašper je bil v tehniki, hčerki Manca in Urška pa sta igrali. Manca, ki študira primerjalno književnost na Filozofski fakulteti v Ljubljani, je še vedno aktivna v kulturnem društvu. Soprog Ivan sicer ni formalni član društva, nas je pa skoraj po vseh prireditvah počakal in pogostil, da smo na terasi našega doma razpredali svoje refleksije, občutke in vtise,« še pove Mirjana Marinčič.

Članek je bil objavljen v 23. številki Dolenjskega lista 10. junija 2021

Mojca Žnidaršič