DL: Za vse več nasilja v družini kriva tudi epidemija?

7.6.2021 | 14:50

Se posledice ukrepov za zajezitev pandemije covid-19 poznajo tudi na področju kriminalitete? – Občutno narašča število umorov, ubojev in posilstev – Za nasilje je odgovoren povzročitelj in zanj ni opravičila – Uradni podatki so eno, realnost pa drugo – Naša družba še nima ničelne tolerance do nasilja

Največ najhujših kaznivih dejanj nasilja v družini se običajno zgodi za praznike, ko so družine več skupaj. Tudi čas epidemije koronavirusne bolezni, ki traja že leto dni, je tak, da smo zaradi varnostnih ukrepov vsi več doma kot prej. In prav zadnje čase je vse pogosteje slišati za umore v družinskem okolju, med partnerji in sorodniki.

44-letni moški iz Grosuplja je na začetku marca zadušil 36-letno ženo. Nedavno je v Škocjanu pri Domžalah 24-letnik z večjim nožem do smrti zabodel babico, dedka in invalidsko upokojenega strica in se ravno tako predal policiji. Prav te dni se je zgodil nov umor pri Grosupljem, ki ga policija še preiskuje. V gozdu so našli zvezano truplo 77-letnika. To je le nekaj zadnjih grozljivih primerov.

VEČ UMOROV

V prvih treh letošnjih mesecih je na tak način umrlo kar pet ljudi, pred epidemijo pa je bilo v družinskem okolju v povprečju storjenih na leto od pet do sedem umorov. Umori in uboji so porastli za polovico, a veliko je še drugega nasilja, ki v mnogo primerih ostane neprijavljenega. Stanje je torej alarmantno.

Kaj se dogaja z našo družbo, da je vse več nasilja? Vpliva na to tudi epidemija?

Da se nasilje v družini pojavlja ne glede na socialnoekonomski položaj, spol, starost, etnično pripadnost ali druge osebne okoliščine družinskih članov in da ravno tako ni vezano na obdobja, npr. epidemijo, meni koordinatorica za preprečevanje nasilja v družini Brigita Mokbel, univ. dipl. soc. delavka, višja svetovalka na Centru za socialno delo Dolenjska in Bele krajina (CSD DBK). »Nasilje v družini se dogaja več let in intenziteta se po navadi počasi stopnjuje. Je kompleksen pojav, saj ga izvaja član družine. Zagotovo največjo škodo utrpijo njeni najranljivejši člani družine,« je prepričana.

ŽRTVE IZOLIRANE

Na PU Novo mesto menijo, da epidemija ni nepomembna, ko govorimo o nasilju. »Zaradi ukrepov za preprečevanje širjenja virusa smo ostajali in še vedno ostajamo več doma. Žrtve nasilja v družini pa so tako še bolj izpostavljene grožnjam, nasilju in zlorabam, kar predstavlja dodatno grožnjo, trpljenje in tudi manj možnosti, da poiščejo pomoč. Sicer pa so razlogi, da nasilje ni prijavljeno, različni: od občutka ponižanja, strahu, stigme … Žrtve nasilja, ki so v odnosu s povzročiteljem, so pogosto izolirane, ekonomsko odvisne, tudi življenjsko ogrožene in same ne zmorejo ali ne znajo poiskati pomoči,« pojasni Alenka Drenik, predstavnica za odnose z javnostjo na PU Novo mesto in samostojna policijska inšpektorica.

Novomeški policisti in kriminalisti so lani obravnavali 301 kaznivo dejanje zoper zakonsko zvezo, družino in otroke (leta 2019 pa 286), od teh je bilo 133 (129) kaznivih dejanj nasilja v družini, 97 (127) zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja, 60 (18) odvzemov mladoletnih oseb in 11 (11) neplačevanj preživnine. Iz poglavja KZ-1 zoper spolno nedotakljivost pa so obravnavali 38 (43) kaznivih dejanj, od tega 17 (25) spolnih napadov na osebo, mlajšo od 15 let, 8 (6) kaznivih dejanj posilstva, 7 (5) kaznivih dejanj spolnega nasilja in 5 (6) kaznivih dejanj prikazovanja, izdelave, posesti in posredovanja pornografskega gradiva.

PRIJAV MALO VEČ

Kako pa se je nasilje v družini lani odrazilo na območju CSD DBK (zajema območje upravnih enot Novo mesto, Trebnje, Črnomelj in Metlika)? Primerjava z letom 2019 pove, da je številka nekoliko višja.

»Upoštevajoč, da je epidemija prinesla novo stisko in stres, smo pričakovali, da bo regulacija frustracije prinesla povečanje števila obravnavanih zadev nasilja v družini. Pri pregledu istega obdobja v treh letih, to so marec, april in maj, kar je bil čas prve epidemije, ter oktober, november in december, to je bil čas druge epidemije, pa ugotavljamo, da je bilo prijavljenih zadev lani celo nekoliko manj. Razloge vidimo tudi v tem, da so ukrepi za zajezitev širjenja novega koronavirusa ljudi stisnili med štiri stene in da so se vsaj v prvi epidemiji ljudje morali ob novo nastalih neznanih okoliščinah najprej prilagoditi novim razmeram, v ospredju pa so bile eksistenčne potrebe. Ob privajanju na obstoj virusa v družbi pa smo se začeli znova spraševati o kakovosti življenja, in to lahko pojasni povečanje števila novozačetih zadev lani,« razmišlja Mokbelova.

POMOČ NUJNA

Na CSD pri drugih nalogah zaznavajo, da je delež neprijavljenega nasilja večji, kot kažejo uradni podatki. »To so osebe, ki še zbirajo moč za prijavo, iščejo podporo tako v okviru svoje socialne mreže kot sistemu,« pove. CSD pri obravnavi nasilja v družini sodeluje z mnogimi institucijami v okviru javne mreže, nevladnimi organizacijami in drugimi.

Žrtev nasilja, ki se oglasi pri njih, opolnomočijo, da nasilje prijavi policiji, če tega že ni storila sama. Pri tem so ji opora, saj je korake prijave pogosto treba načrtovati, da s posredovanjem institucij ne poslabšajo njenega položaja. Včasih je potreben tudi umik na varno lokacijo. Žrtev ima možnost spremljevalca ob prijavi nasilja policiji, v nadaljevanju se naredi načrt pomoči ter ocena ogroženosti žrtve.

Tudi policija ima določene zakonske ukrepe za zaščito žrtve, kot so prepoved približevanja in pridržanje. Lani so npr. v 79 primerih nasilnežem izrekli ukrep prepovedi približevanja na območju PU Novo mesto.

NIČELNA TOLERANCA

Po mnenju Mokbelove imamo v naši družbi resen problem, ker v resnici še nismo ponotranjili ničelne tolerance do nasilja, tudi v družini. Zato je zelo pomembno, kako govorimo o tem in kako se odzivamo na ta pojav kot državljani, tako zasebno kot profesionalno.

»Pomembno je, da jasno sporočamo, da nasilje ni konflikt, da je za nasilje odgovoren povzročitelj in da za nasilje ni opravičila. Z vsakršnim iskanjem razlage za nasilno vedenje povzročitelja ali iskanje odgovornosti za nasilje v družini znotraj sistema se resno odmikamo od individualne odgovornosti in ga preložimo na kolektivno odgovornost. S tem dajemo napačna sporočila javnosti,« poudari Brigita Mokbel.

Tako se ničelna toleranca do katere koli vrste nasilja skrije v pore vsakdanjega življenja družbe, kar se kaže na več področjih.

Učiteljica v šoli se lahko sprašuje, ali bi zaznave sporočila naprej pristojnim, ker to za sabo potegne, da bo morala pričati na sodišču, ali pa bo izpostavljena jezi starša zaradi prijave. Sosed ima dilemo, ali opažanja sporočiti pristojnim, ker ne želi tvegati lastne izpostavljenosti.

ŽRTEV IZPOSTAVLJENA

Državno tožilstvo povabi žrtev in povzročitelja na poskus poravnave po prejemu ovadbe policije za kaznivo dejanje nasilja v družini. Sodišče označi pripoved žrtve za neverodostojno, ker med obravnavo pripoveduje zmedeno in se v detajlih zmede.

Z večkratnim zasliševanjem žrtev nasilja – najprej na policiji, med preiskovalnim postopkom na sodišču, med kazenskim postopkom na sodišču – nehote sistem sporoča žrtvi, da bomo, če bo trikrat enako povedala, razmislili, ali ji bomo verjeli. Pri tem je treba izpostaviti, da otroci večkratnemu zaslišanju niso izvzeti.

Pogosto se že vključitev povzročitelja nasilja v program okrevanja ali urejanja šteje za olajševalno okoliščino, zanemari pa se spremljanje, ali je nasilnež naredil uvid v svoja dejanja in premik v svojem vedenju. V teh programih je treba tudi vztrajati, ne pa se vanje le vpisati. Da še ni jasne drže v naši družbi, da je nasilje nad komerkoli nedopustno in tudi kaznovano, se kaže tudi v tem, da kljub izrečeni prepovedi približevanja po Zakonu o preprečevanju nasilja povzročitelj krši prepoved približevanja, s svojo prisotnostjo vznemirja žrtev, sistem pa ocenjuje, ali sploh gre za kršitev, ko je npr. prišel na miren način.

Zaradi vsega navedenega je po mnenju Mokbelove ključno prizadevanje mnogih tudi za redefinicijo kaznivega dejanja posilstva, ko le »Ja pomeni ja«.

INŠTITUT 8. MAREC

Tu se je v zadnjem obdobju zelo angažiral Inštitut 8. marec, katerega glavni namen je izpostavljati nepravilnosti, diskriminacijo in pritiskati na oblast, da ukrepa na sistemski ravni. V letu 2018 so zagnali akcijo #jaz tudi, v okviru katere še danes zbirajo anonimna pričevanja o spolnem nasilju in spolni zlorabi. Nedavno pa je odmevala akcija zbiranja podpisov za redefinicijo zakona o posilstvu in spolnem nasilju po modelu »Ja pomeni ja«.

Med prostovoljci z dolenjskega konca je sodelovala tudi Novomeščanka Alenka Keber, ki se tudi zaradi svoje izkušnje trudi ozaveščati družbo o posledicah spolnih zlorab, s katerimi mora žrtev živeti naprej. Prispevek Kebrove je mogoče prebrati tudi v knjigi Sama si si kriva.

»Spolnega nasilja je mnogo več, kot si mislimo. Dogaja se povsod, v družinah, službah … Znano je, da naj bi bila posiljena vsaka 4. ženska in vsak 5. moški. Ja, spolno nasilje in posilstvo nad moškimi je še večji tabu kot pri ženskah. Moški ravno tako 'zamrznejo' in jih je še bolj sram, ko je treba o tem spregovoriti zaradi vlog in prepričanj v družbi,« meni Kebrova.

»NE POMENI NE«

»Model 'Ne pomeni ne' jemlje glas žrtvam, kar pomeni, da se jim velikokrat ne verjame, se jih obtožuje, sprašuje … Predpostavlja, da smo vsi ves čas pripravljeni na spolna dejanja in na voljo za poseg v našo intimo, vse do trenutka, ko rečemo ne. Slovenski kazenski zakonik dejanje posilstva dojema kaznivo samo, če so uporabljeni nasilje, grožnja ali prisila. Trenutno velja model prisile. Od žrtve torej zahteva, da se storilcu upira, čeprav se v številnih primerih ne more ali ni zmožna. Prav tako se zahteva, da se žrtev z upiranjem še bolj izpostavi nevarnosti hujšega nasilja kot odziv na njen upor. Za dosego spolnega akta mora biti uporabljena fizična ali psihična sila. Čeprav bi žrtev pred spolnim odnosom večkrat rekla 'ne', torej ne bi šlo za posilstvo, če storilec ne bi uporabil sile,« razloži Alenka Keber.

A samo zato, ker nekdo molči ali ne reče ne, s tem privolitve še ne daje.

»JA POMENI JA«

Model »Ja pomeni ja« pa žrtvi neposredno odvzema občutek krivde za preživeto nasilje, zato po mnenju Kebrove predstavlja velik korak za splošno družbeno občutljivost in razumevanje spolnega nasilja. Jasno in enoznačno sporoča, da je telo vsake osebe brez njene svobodne privolitve absolutno nedotakljivo.

Kot je slišati v javnosti, se največ nasprotnikov tega modela boji lažnih prijav. »A po raziskavah lažnih prijav na področju spolnega nasilja ni več kot na ostalih področjih kazenskega prava, zato so te bojazni nepotrebne,« meni Kebrova.

ZAKAJ MALO PRIJAV

Statistika EU kaže, da je policiji prijavljenih le 14 odstotkov primerov posilstva. To pomeni, da je posilstvo eno najmanj prijavljenih kaznivih dejanj. Zakaj?

Dozdajšnji model prisile zahteva od žrtve, da se storilcu upre in poskuša preprečiti neželeno spolno občevanje, »čeprav švedska raziskava jasno kaže, da 70 odstotkov žrtev ob spolnem napadu otrpne od sramu ali strahu in se zato ne more upreti. Raziskava Kriminološkega inštituta pove, da številne zadeve zavržejo že državna tožilstva, saj storilec ni uporabil dovolj velike sile in njegovega ravnanja ni mogoče prepoznati pod kaznivo dejanje posilstva ali spolnega nasilja,« razloži Kebrova in doda, da je sodni postopek za žrtve spolnega nasilja zelo težek.

Mnoge ne podajo prijave, ker ne zaupajo, da jih bo sodni sistem zaščitil, in ker številni spolni delikti v praksi ostanejo nekaznovani. Pri tem ni nepomembno delo institucij s tega področja: od policije, tožilstva do CSD, veliko pa je odvisno od tam zaposlenih oseb.

IZPOVED DEL TERAPIJE

»Ko poslušam zgodbe ljudi, imajo nekateri zelo negativne izkušnje, drugi pa tudi zelo pozitivne. Dejstvo je, da odzivi ljudi na teh položajih zelo vplivajo na žrtev in jo lahko dodatno ranijo. Dodala bi še pomembnost ginekološke in vzgojno-izobraževalne stroke. Potrebno bi bilo dodatno izobraževanje na vseh področjih, tudi novinarskem,« meni sogovornica, ki pravi, da je zelo pomembno, da se je v zadnjem času kar nekaj žrtev spolnih zlorab opogumilo in javno povedalo svojo izkušnjo, med njimi bolj znane Slovenke.

»Oseba, ki je bila spolno zlorabljena, ali pa je v njenem življenju še vedno prisotno nasilje, tako vidi, da ni edina, da ni sama. Zave se, da se da preživeti in se rešiti tudi iz najbolj nemogočih situacij. Govoriti ali pisati o tem, kar si preživel, je del terapije, zato so zgodbe #jaztudi tako pomembne. Kot pišem v knjigi zgodb Sama si si kriva, je težko, a je vedno vredno,« je prepričana Alenka Keber.

Poudarja, da nikakor ne smemo privoliti, da nasilje postaja nekaj normalnega in sprejemljivega v naši družbi. Zato je treba na te teme neprestano opozarjati, se o njih pogovarjati in ozaveščati, tudi mlade. Sama bo zagotovo med tistimi prostovoljci, ki bo o teh stvareh predavala mladim po šolah in drugod.

Vedeti pa je treba, da pomoč žrtvam nasilja ni mogoča, če o tem ne spregovorijo. Čakanje in odlašanje nasilja in trpljenja ne bo ustavilo, ampak ga lahko le stopnjuje. Žrtev lahko pomoč poišče na policiji, na CSD ali pri nevladnih organizacijah. A tudi vsi ostali, ki morda izvemo ali opazimo nasilje, se moramo odzvati in ga prijaviti.

Članek je bil objavljen v 12. številki Dolenjskega lista 25. marca 2021

Besedilo in foto: L. Markelj