DL: Portret tedna - Anica Hribar

29.5.2021 | 14:00

»Pojav nove, neznane bolezni, zaradi katere je bila razglašena epidemija, je bila za vse zaposlene, ravno tako pa tudi za vodstvo bolnišnice, stalen razlog negotovosti, učenja in iskanj ustreznih organizacijskih in strokovnih rešitev,« o (zdravstvenih) izrednih razmerah z lanskim začetkom in nadaljevanjem v letošnje leto pravi Anica Hribar, direktorica Splošne bolnišnice Brežice.

Na tem položaju je od leta 2017 in mandat ji poteče letos junija. Direktorstvo bolnišnice ni bil njen cilj. Ker se v funkciji vodje Oddelka za investicije, javna naročila in občinsko premoženje na občini Brežice, na katerega so jo razporedili leta 2014, ni videla najbolj, se je prijavila na razpis. Bolnišnica je bila ob prevzemu vodenja v precej slabem položaju – izgubi, dolgovih, s povsem iztrošeno ključno drago medicinsko opremo. Konec lanskega leta so bolnišnico v celoti sanirali. Od 2018 posluje pozitivno in ima za več kot milijon evrov presežka prihodkov nad odhodki.

Pred vodenjem bolnišnice je bila zaposlena na občini Brežice, kot rečeno. Tam je delala od leta 1996 do leta 2017, najdlje kot vodja Oddelka za družbene dejavnosti, nazadnje pa kot vodja že omenjenega Oddelka za investicije, javna naročila in občinsko premoženje. Vodila je številne velike naložbe v šolstvu, zdravstvu, kulturi. »Ves čas vodenja oddelka sem nudila strokovno podporo direktorjem javnih zavodov, katerih ustanoviteljica je bila občina Brežice, in občanom ter iskala najboljše izvedbene možnosti,« se spominja svojih poklicnih nalog, ki pomenijo tudi mejnike lokalnega razvoja.

Tretjega marca 1962 v Brežicah rojena Anica Hribar je po maturi na Gimnaziji Brežice končala študij biologije na Biotehniški fakulteti v Ljubljani. Po poklicu je profesorica biologije in je prvih dvanajst let poučevala biologijo na dveh osnovnih šolah in nato na Gimnaziji Brežice. Z možem imata tri otroke in ju razveseljujeta tudi dva vnuka. Starejši sin projektira in vodi naložbe, hči prvo leto študira, mlajši hodi v 2. letnik srednje šole. »Vsi smo predani športnemu življenju, radi se gremo kakšno družabno igro, preberemo knjigo, poslušamo glasbo, si ogledamo dober film, koncert ali igro, sama pa uživam tudi v vrtnarjenju in peki peciva,« pravi.

Predanost športnemu življenju pomeni tudi planinstvo. Leta 2017 je postala predsednica Planinskega društva Brežice, letos so jo člani na to mesto izvolili za naslednja štiri leta. Članica društva je od 4. razreda osnovne šole. »Takrat me je mentor na Osnovni šoli Brežice navdušil za obiskovanje gora. Sicer sem se po gozdovih in okoliških hribčkih v Pišecah, kjer sem živela v najzgodnejšem otroštvu, potepala z bratom in očetom, ki je bil gozdar. Neizmeren vir igre in zabave so predstavljali bližnji ribnik, travniki in gozdovi. Ljubezen do narave, neizmerna lepota in vedno novi izzivi, ki jih daje naravno okolje, me privlačijo od nekdaj. V gimnaziji sem naredila tečaj za mladinsko vodnico Planinske zveze, velik izziv pa so bila tudi orientacijska tekmovanja. Kot predsednica društva poskušam kar najbolj svoje znanje in izkušnje prenesti na tiste, ki na tem področju šele začenjajo,« pravi. Njen najvišji doseženi vrh je Grand Paradiso, visok dobrih 4.000 metrov. »Rada poskusim kaj novega, zato sem z možem preplezala nekaj smeri, naredila šolo jadralnega padalstva, uživala v kanjoningih, največji izzivi pa so bili ultra maratonski trekingi, ko sem se s karto in kompasom sama podala na 40 do 100 kilometrov dolge proge po divjinah Velebita, Mosorja, Učke, Grobniških Alp ali pa skozi trnje Mljeta in škraplje paškega Škrapinga,« pravi.

V planinskem društvu Brežice se je naučila prvih orientacijskih veščin. S temi je začela pri dvanajstih letih. Takrat se je udeleževala planinskih tekmovanj z ekipo vrstnikov. »Od leta 1985, ko so v Sloveniji in Jugoslaviji organizirali prva tekmovanja v orientacijskem teku, sem aktivna športnica. Bila sem državna reprezentantka, udeležila sem se štirih svetovnih prvenstev. Tekmovanj v svoji kategoriji se udeležujem še danes. Čar tega športa je, da si hkrati fizično in umsko aktiven in moraš hitrost teka prilagajati sposobnosti branja orientacijske karte, da ne zaideš. Izbira poti in iskanje najboljših variant med točkami so izzivi, s katerimi smo soočeni tudi v vsakdanjem življenju. Rada se pomerim z drugimi tekmovalkami, predvsem pa me vedno znova zanima, kaj in koliko še zmorem kljub starosti,« se vživi v svoje krasne odmike od splošne vsakdanjosti.

Nekakšna naša vsakdanjost je tudi to, da ženske, kot meni, še vedno bistveno težje zasedejo določene položaje kot moški. »Nas pa najdete tam, kjer je potrebno veliko občutljivosti, razumevanja, potrpežljivosti, predanosti, predvsem pa trdnosti ob vsakodnevnih turbulencah in razpetosti med potrebami uporabnikov, pričakovanji ustanoviteljev, zahtevami zaposlenih in zmožnostih financerjev storitev. Morda je delo na takšnih področjih bolj pisano na kožo ženskam, ker smo bolj trpežne. Pogosto se izkaže tudi dejstvo, da šele ko moški zavozijo, prepustijo krmilo ženskam,« je trdna v oceni razmer, ki jih zaznamujeta tudi nizka politična kultura in posebej kultura govora, ki obravnava ženske. »Nedopustno in primitivno. Izraz majhnosti in plitkosti uma. Glede na stopnjevanje v zadnjih letih in današnji čas pa vse kaže, da še nismo dosegli najnižje točke,« pravi Anica Hribar.

Članek je bil objavljen v 10. številki Dolenjskega lista 11. marca 2021

M. Luzar