DL: Pokrajine po desetletju spet na mizi; javna razprava do 1.7.

14.5.2021 | 14:50

Mnenja so različna – Najbolj bode v oči uvrstitev Posavja v skupno regijo z Zasavjem, s katerim se Posavci ne čutijo prav nič povezani – Belokranjci se želijo videti v imenu

Potem ko je pred dobrim desetletjem s svojim predlogom Zakona o ustanovitvi pokrajin poskušala tedanja vlada, tokrat po dolgem zatišju poskuša z novim predlogom državni svet, ki je obsežen sveženj pokrajinske zakonodaje predstavil oktobra lani in ga dal v javno razpravo, ki bo trajala do 1. julija. Strokovna skupina državnega sveta pod vodstvom Boštjana Brezovnika je predlagala deset pokrajin in posebni status za mestni občini Ljubljana in Maribor. Na osnovi izidov javne razprave bodo predlagatelji pripravili dokončen predlog in ga predložili v obravnavo državnemu zboru.

Območje aktualne statistične regije Jugovzhodna Slovenija je po tem predlogu razdeljena v dve regiji. Območje upravnih enot Novo mesto in Trebnje in tri belokranjske občine so uvrščene v Dolenjsko-belokranjsko pokrajino, občine kočevsko-ribniškega območja pa v Osrednjeslovensko pokrajino. Posavje bi po tem predlogu sodilo v Zasavsko-posavsko pokrajino. Sedež Dolenjsko-belokranjske pokrajine bi bil v Novem mestu, sedež njenega pokrajinskega sveta v Črnomlju, sedež sveta občin pa v Trebnjem. Sedež Zasavsko-posavske pokrajine bi bil v Krškem, sedež njenega pokrajinskega sveta v Brežicah, sedež sveta občin pa v Zagorju ob Savi. Sedež Osrednjeslovenske pokrajine bi bil v Domžalah, sedež njenega pokrajinskega sveta v Grosupljem in sveta občin v Kočevju.

Kaj bi bile pokrajine

Kot so v uvodnem delu predloga Zakona o pokrajinah zapisali predlagatelji, je ključna funkcija pokrajin, ki jo opredeljuje poglavje, ki ureja konstituiranje pokrajin in začetek njihovega dela, funkcija razvojnih regij in naloge izvajanja regionalne razvojne politike in usklajevanja trajnostnega razvoja na področju gospodarskega, socialnega, prostorskega, okoljskega, kulturnega razvoja in razvoja človeških virov. Posledica tega je, da bi pokrajine takoj po konstituiranju začele opravljati nekatere naloge regionalnega in širšega lokalnega pomena, kot tudi naloge, določene v veljavnih zakonih. Pokrajine kot upravni teritorialni sistemi imajo sebi lastne pristojnosti v zvezi z ustanavljanjem pravnih oseb javnega prava, izvajalcev negospodarskih storitev splošnega pomena ali dejavnosti, ki se izvajajo v javno korist. Te pristojnosti jim bodo dane z ustanovitvijo. Hkrati pa bodo nanje postopoma prenesene ustanoviteljske pravice, stvarno in finančno premoženje oseb javnega prava, katerih ustanoviteljica je država, in opravljajo storitve splošnega pomena na področjih, ki so ključnega pomena za kulturni in socialni razvoj ter razvoj človeških virov na regionalni ravni.

S predlogom zakona so kot pokrajinski organi določeni pokrajinski svet, predsednik pokrajine, nadzorni odbor pokrajine in svet občin. Najvišji organ odločanja o vseh zadevah iz pristojnosti pokrajine bi bil pokrajinski svet, izvršilni organ pokrajine pa predsednik pokrajine.

Javna razprava

Več pripomb na predlagano rešitev je sicer pričakovati ob koncu javne razprave, že do se sedaj pa je bilo izraženih kar nekaj pripomb. Na našem območju je najbolj odločen odziv prišel iz Posavja, kjer predstavniki sveta regije menijo, da bi bile Posavju pri priključevanju Zasavski regiji odvzete številne razvojne priložnosti in upoštevajoč zgodovinska dejstva ne bi bilo smiselno vključevati Posavja v Trboveljsko pokrajino. Z morebitnim neustreznim novim poimenovanjem pokrajine po središču, kar bi bilo v primeru Zasavsko-posavske pokrajine Trbovlje, ki ima največ prebivalcev, bi se Posavje zbrisalo z zemljevida. Prav tako bi se tudi zatrl gospodarski, turistični in kulturni razvoj regije. Ugotavljajo, da Zasavje in Posavje predvsem zaradi slabih prometnih povezav nista povezana, Posavje pa precej bolj kot na Zasavje gravitira na dve večji središči, na Novo mesto in Ljubljano, in ima pomembno povezovalno vlogo med osrednjeslovensko regijo, Novim mestom in Zagrebom. Zato predlagajo, da se Posavje oblikuje kot samostojna pokrajina.

V Občini Bistrica ob Sotli se prav tako ne vidijo v pokrajini, ki bi vključevala Zasavje. Izvedli so celo mini referendum, na katerem je bilo ob 30-odstotni volilni udeležbi tri četrtine občanov za to, da se občina uvrsti v Savinjsko pokrajino in ne v Zasavsko-posavsko.

Na območju predvidene Dolenjsko-belokranjske pokrajine nasprotovanja taki geografski odločitvi ni čutiti. Svet regije Jugovzhodna Slovenija bo o tem še razpravljal na svoji prvi seji v novem mandatu, novomeški občinski svet je razpravo začel na januarski seji, a je še ni zaključil. V Beli krajini se zavedajo, da so za svojo pokrajino premajhni, tako da uvrstitvi v Dolenjsko-belokranjsko pokrajino ne nasprotujejo, njihov pogoj pa je, kot je že dolgo znano, da Bela krajina ostane v imenu pokrajine.

Zamujene priložnosti

Razdelitev na zgodovinske pokrajine, ki so se oblikovale v času Habsburške monarhije in Avstro-Ogrske danes ni več mogoča. Pred razpadom avstro-ogrske monarhije je bilo območje sedanje Slovenije razdeljeno v pokrajine Kranjska v celoti, Primorska, Koroška in Štajerska pa delno, po prvi in drugi svetovni vojni ter po razpadu Jugoslavije pa so bili deli teh pokrajin razdeljeni v več držav. V dvajsetem stoletju so se na območju omenjenih zgodovinskih pokrajin uveljavile še številne manjše pokrajine in teritorialna poimenovanja, kot na primer Notranjska, Bela krajina, Posavje, Kočevsko-Ribniško, ožja in širša Dolenjska, Posočje, Suha krajina in še bi lahko naštevali, vse te delitve pa so pri različnih poskusih regionalizacije povzročale in še povzročajo precej težav.

Velika priložnost, da bi Slovenija dobila pokrajine, je bila reforma sistema lokalne samouprave v prvih letih po osamosvojitvi, vendar se je takrat ob sprejetju Zakona o lokalni samoupravi leta 1993 reformatorjem preveč mudilo, da bi istočasno s preoblikovanjem in ustanavljanjem novih občin ustanovili tudi pokrajine. Iz dotedanjih 62 občin jih je leta 1994 nastalo 147, kasneje pa še 65, tako da jih je danes skupno 212. S preoblikovanjem je veliko pristojnosti, ki so jih imele na različnih področjih stare občine, namesto na pokrajine prešlo neposredno na državo in so jih na območju dotedanjih občin prevzele na novo ustanovljene upravne enote, del pristojnosti pa je občinam ostal, kar pa je povzročilo oziroma še povzroča precej težav, saj so občine, ki jih imamo, po velikosti, številu prebivalcev, gospodarski moči ter družbeni infrastrukturi, ki obsega širok nabor dejavnosti s področja vzgoje in izobraževanja, znanosti, športa, zdravstva, socialnega varstva, kulture in drugih dejavnosti splošnega pomena, med sabo neprimerljive.

Da pokrajine potrebujemo, kažejo tudi dosedanji poskusi, da bi na osnovi veljavne zakonodaje ustanovili pokrajine. Takih poskusov je bilo v preteklosti šest, med njimi tudi predlog Zakona o pokrajini Posavje, ki sta ga državnemu zboru 14. julija 2000 predložila Jože Avšič in Branko Janc, in predlog Zakona o pokrajini Bela krajina, ki ga je državnemu zboru 24. avgusta 2000 predložil Andrej Fabjan. Državni zbor predlogov ni sprejel, češ da je potrebno vse pokrajine ustanoviti hkrati.

Najresneje leta 2008

O pokrajinah se je najresneje razmišljalo pred trinajstimi leti, ko je tedanja vlada 10. julija leta 2008 dala na mizo predlog za ustanovitev trinajstih pokrajin, med katerimi so bile tudi Dolenjsko-belokranjska, ki bi obsegala območje upravnih enot Novo mesto, Trebnje, Metlika in Črnomelj, Notranjsko-dolenjska, kamor bi med drugim spadale tudi občine Dobrepolje, Ivančna Gorica, Kočevje, Kostel, Loški Potok, Osilnica, Ribnica in Sodražica, in Posavska z občinami Brežice, Kostanjevica na Krki, Krško, Radeče in Sevnica.

Tri tedne pred tem je bil izpeljan tudi posvetovalni referendum o pokrajinah. Udeležba je bila komaj enajstodstotna, volivci pa so v desetih predlaganih pokrajinah podprli predlog, v treh pa so bili proti. V Dolenjsko-belokranjski pokrajini je za pokrajino glasovalo 64,65 odstotka volivcev, Posavska pokrajina je dobila 81-odstotno podporo, proti predlagani pokrajini pa so se izrekli volivci v Osrednjeslovenski pokrajini, kjer je za glasovalo le 37 odstotkov volivcev.

Po skoraj dveh letih dokaj burne razprave je državni zbor 8. marca leta 2010 presodil, da tedanji predlog Zakona o ustanovitvi pokrajin ni primeren za nadaljnjo obravnavo in tako zapečatil njegovo usodo ter za desetletje zamrznil prizadevanja, da bi Slovenija le prišla do pokrajin. Za je glasovalo le 27 poslancev ideološko desno usmerjenih strank.

Članek je bil objavljen v 9. številki Dolenjskega lista 4. marca 2021

Igor Vidmar