DL: »Muzikanti brez publike nismo muzikanti«

20.3.2021 | 19:50

Mitja Ferenc je med korono igral in pel na balkonu.

Rebeka Dremelj

Prifarski muzikanti

Nuša Derenda

Zaradi novega koronavirusa sta se življenje in delo močno spremenili tudi glasbenikom. Javno življenje se je namreč ustavilo, odpovedani so koncerti, prireditve, veliki tradicionalni dogodki, a tako ni bilo le kratek čas, kot so nekateri mislili v prvem valu epidemije, ampak traja kar vse leto.

Nekateri so upali, da bo bolje vsaj konec leta, ko je večina zelo zasedena s prazničnimi nastopi, zlasti za božič in silvestrovo, pa ni tako. Tudi glasbeniki so doma. Rebeko Dremelj, Nušo Derenda in Prifarske muzikante smo povprašali, kako preživljajo praznične decembrske dni, ali pogrešajo oder, občinstvo, kaj so počeli čez leto, kako so se znašli.

REBEKA NAŠLA ALTERNATIVO

Znana in priljubljena slovenska pevka Rebeka Dremelj, ki prihaja iz posavskega konca, s Senovega, se je hočeš nočeš kot vsi morala privaditi na t. i. karanteno in drugačne razmere. Seveda je za pevko, ki je imela na leto številne nastope – tudi 300, odvisno od razmer, v času gospodarske krize pa tudi le 50 – to velika sprememba.

Letos nastopov skoraj ni bilo, spominja se koncerta z bendom v Domžalah v vmesnem obdobju med epidemijama. To se tudi finančno pozna, saj ji polovico prihodka predstavljajo nastopi. Meni, da je treba v takšnih razmerah nujno poiskati alternative, in sama jo je našla s svojim spletnim mestom za ženske Nepremagljiva.si. »To mi zdaj povsem ustreza, delam od doma, kar z dvema majhnima otrokoma, od katerih se osemletna hči šola od doma, štiriletnica pa zahteva še veliko pozornosti, ni bilo vedno enostavno, a gre,« pravi Rebeka.

V karanteni je priljubljena glasbenica svoje ljubitelje razveselila s skladbo Malo malo, ki ima pomembno sporočilo za ta čudni čas, ki ga živimo, saj s pesmijo opogumlja vse, ki se znajdemo v okoliščinah, ko imamo vsega »poln kufer«. Potrebnega je le malo več miru. V prvi karanteni je sodelovala tudi pri projektu z znanimi Slovenci, ki so strnili moči v skupino Band Aid Ostani doma za skupno zmago Slovenije proti koronavirusu.

V normalnih časih je Rebeka veliko nastopala tudi v prazničnem decembrskem času, tudi za silvestrovo zelo pogosto. Kot pravi, je s sabo imela družbo in je šlo. No, zadnji dve leti prehod v novo leto preživlja doma, s svojimi najbližjimi, in tako bo tudi letos, ravno tako božič. »Imela sem mnogo koncertov za silvestrovo, v Novem mestu sicer nikoli, pa tudi v Posavju zelo malo, razen dobrodelno, pa nič hudega,« pove pevka, ki kljub temu da se je v teh časih znašla, odkrito pove, da pogreša nastope, oder, stik s publiko, »kajti vse to je hrana za dušo«.

NUŠA 37 LET PELA NA SILVESTROVO

Tudi za Nušo Derenda, priljubljeno slovensko pevko iz Artič pri Brežicah, ki se je vsi spominjamo po najuspešnejšem slovenskem nastopu na Eurosongu, je letošnje leto posebno. Najprej zaradi korone.

»Imela sem nekaj koncertov in nastopov za manjše število ljudi, ko je bilo to seveda mogoče, mož Frenk je opravil nekaj ozvočenj dogodkov, to pa je bilo menda tudi vse, kar zadeva posel,« pove Nuša in doda, da bi prav za božični dan nastopala v hotelu v Dolenjskih Toplicah, pa to zaradi koronarazmer ni šlo. Tudi sicer je imela za konec leta dogovorjenih nekaj nastopov, pa so vsi prestavljeni v drugo leto, ko bo – tako upa tudi Nuša, boljše, bolj normalno.

Lani je na prehodu v novo leto s svojim petjem pospremila Novomeščane, saj je na silvestrovo kot že mnogokrat nastopala v dolenjski prestolnici, nemalokrat je bilo to tudi v Krškem in pravzaprav po vsej Sloveniji.

»Lani je bil moj silvestrski nastop 37. po vrsti brez prekinitve na odru. Pogosto sem si rekla, kako bi bilo fajn, da bi kdaj praznovala z družino, in zdaj je tako. Prav super je, vse veliko bolj umirjeno. Res sem se nadelala v vseh teh letih, dala sem se v kariero, veliko nastopala tudi dobrodelno. Gotovo pa še pridejo novi izzivi, nov zagon, da bom nadaljevala svoje poslanstvo,« pripoveduje Nuša Derenda, ki ji je med karanteno mož Frenk v garaži uredil improviziran studio, ki ga doma nimajo, in posnela je nekaj pesmi, tudi v duetu s sinom Matevžem.

PEČE PIŠKOTE

Z lanskega decembra se spomni božiča in praznikov, ko je med 25. in 30. decembrom vsak dan pela v Postojnski jami, »kar je bilo sicer naporno – Ave Marijo sem zapela tudi po 35- do 40-krat na večer, a posebno doživetje tudi zame, pravzaprav meditacija«, pove.

Letos ji prazniki minevajo v družinskem krogu, vse je drugače, umirjeno, lepo. »Sinova sta sicer že velika, odrasla, in gotovo smo zaradi nastopov in najinega dela v preteklosti zamudili veliko skupnih trenutkov, a smo lahko v tem času tudi marsikaj nadoknadili. Zdaj sem rada kuharica, gospodinja, skoraj vsak dan preizkusim kak nov recept v kuhinji. Toliko piškotov v življenju še nisem spekla, tudi v peki potice sem se med epidemijo prvič preizkusila. In kruha sem spekla za 30 let nazaj, tako da lačni ne bomo,« se nasmeje prijazna sogovornica.

Nuša Derenda pa si bo letošnje leto zapomnila še po osebnem prazniku – z možem sta praznovala 25 let poroke, in ko jima je na začetku leta v vodo padlo potovanje v Avstralijo zaradi tamkajšnjih požarov, sta se januarja odpravila na Tenerife in tik pred izbruhom epidemije covida-19 še na smučanje v Italijo. Tako da je bilo to leto leto oddiha! Malce načrtovanega in malce prisilnega!

»Moja želja je, da bi nam bilo leto, ki prihaja, bolj naklonjeno kot iztekajoče se leto. Srečno 2021!« želi Nuša Derenda.

PRIFARCI: NASTOPE PRESTAVILI

Letošnji december so povsem drugače kot po navadi preživeli tudi člani ene najboljših etno glasbenih skupin v Sloveniji, to so Prifarski muzikanti, katerih glavnina članov prihaja od Fare ob Kolpi, majhne vasi v občini Kostel.

V običajnih letih so bili, kot večina slovenskih glasbenikov, decembra praktično razprodani. Skakali so z enega konca Slovenije na drugega in si vedno po velikih novembrskih koncertih v ljubljanskem Cankarjevem domu niso imeli časa oddahniti. A na silvestrovo in prav tako sveti večer nikoli niso igrali. Letos pa se jim je zgodila zanimiva situacija.

»Številni organizatorji so nas spomladi, ko so v prvem valu epidemije koncerti odpadali, prestavili na december, češ saj takrat bo pa že vse mimo in boste lahko nastopili. In poglejte, še zdaj večine organizatorjev koncertov optimizem ni zapustil in pravijo: 'No, če vas pa decembra ni bilo, boste prišli pa spomladi.' Tako da za nas muzikante upanje umre zadnje,« povedo Prifarski muzikanti.

OBČINSTVO POTREBUJEJO

Res jim je kar malce nenavadno, da so že deveti mesec doma, znova se je bilo treba še enkrat navaditi na njihove drage in družinsko življenje (se malo pošalijo), a vsaka stvar je za nekaj dobra. Odkrito povedo, da so šele zdaj, ko so lahko december in advent doživeli v popolnosti, praktično v samoti in brez odrov, spoznavali bistvo tega praznika.

»Resnica, ki jo spoznavamo prav letos, pa je tudi ta, da mi bolj potrebujemo svojo publiko kot ona nas. Muzikanti brez publike v resnici nismo muzikanti. Vse, kar dajemo od sebe, dajemo zato, da bi razveselili druge. In ko tega odmeva iz dvorane ni, je naše ustvarjanje v resnici pol manj vredno,« pravijo.

MITJA IGRAL NA TERASI

Prifarci, ki so imeli npr. lani 70 koncertov, podobna, če ne še boljša bera pa se jim je obetala tudi v letu 2020, so imeli letos do marca zgolj deset koncertov. Posledice so seveda v ustvarjalnem in finančnem smislu. Tudi zaradi ukrepov so bili glasbeniki precej razdeljeni – pol skupine prihaja od Fare v Kostelu, dva iz Ljubljane, najmlajši član pa je v sredi. In tudi omejitve so jim preprečevale, da bi se dobivali, družili, vadili in ustvarjali.

A v prvem valu epidemije si je pevec zasedbe Mitja Ferenc omislil poseben projekt. Na terasi stanovanjskega bloka, kjer je živel, je vsak delavnik ob 18. uri nastopil s svojo kitaro. Začel je z dvema pesmima, končeval pa že skoraj s polurnimi nastopi. Na veselje tamkajšnjih stanovalcev in publike, ki se je zbirala k sreči na dovolj veliki ploščadi, da so lahko bili na varnostni razdalji. Posneli so tudi tri videe, takšne, ki so zaznamovali ta koronski čas. Vsak doma iz svoje dnevne sobe, s slušalkami v ušesih. Na velike koncerte, turneje in Cankarjev dom pa so seveda morali pozabiti.

UTRDILI PRIJATELJSTVO

A Prifarski muzikanti so kot vedno polni načrtov tudi za naprej. Odločili so se tudi, da ne bodo stopili v stare škornje. »Preskočili bomo to leto 2020 in trinajsti zaporedni gala koncert, ki smo ga imeli praktično že pripravljenega, in se posvetili štirinajstemu. Ne bomo gledali nazaj, ampak se pripravljamo na horuk v nove čase,« pravijo.

In še eno svetlo spoznanje je sledilo za vse člane v tem letu. Prifarci so namreč ne le glasbena skupina, ki skupaj potuje po Sloveniji in nastopa na številnih odrih. So tudi prijatelji.

»Ni bilo tedna, da se ne bi slišali, da ne bi sedeli povezani na Skypu in se šalili. Tako do potankosti vemo, kaj se dogaja pri Fari; koliko sob je Valentin že uredil za svoj novi hostel; koliko kilometrov ob Kolpi je s psičko Brino naredil naš Toni; kakšne skrbi šefu Martinu povzročajo krškopoljski prašički; kakšne krasne izdelke iz lesa je spet izdelal naš Uroš; kakšne skrbi ima Jernej na okoljskem ministrstvu; kaj je Dejan novega pogruntal o napredku tehnike in katere nove pesmi in stare prepesnitve že vadi naš Mitja. Čeprav ne skupaj, ostajamo povezani. In želimo si, da bi bilo tudi za vse ljubitelje slovenske glasbe tako, da bi držali skupaj z nami in nas spodbujali,« pravijo Prifarci, hvaležni tudi našemu časopisu Dolenjski list, da smo se v teh nenavadnih časih spomnili na njih in jim omogočili stik z bralci.

Članek je bil objavljen v 53. številki Dolenjskega lista 31. decembra 2020

Lidija Markelj, foto: osebni arhiv glasbenikov