DL: Branko Babič na mednarodni razstavi - In je sedel k večerji

11.3.2021 | 12:50

V prostorih AMZS na Otočcu, od koder je slika z uslužbencema te tehnične baze, je »stalna razstava« Babičevih karikatur.

Karikature rad podari tistim, ki jih upodobi. Tako jo je prejel tudi metliški župan Darko Zevnik (desno).

Branko Babič, tokrat na drugi strani fotografskega objektiva

Karikatura, s katero se je uvrstil na letošnjo zagrebško razstavo.

Valentin Vodnik (levo) v družbi z Brankom Babičem na Babičevem letošnjem koledarju

Branko Babič na 25. mednarodni razstavi karikatur Zagreb 2020, za katero se je prijavilo s 1061 deli 439 avtorjev iz 60 držav – »Stalna razstava« v AMZS na Otočcu

Branko Babič iz Novega mesta se je s karikaturo uvrstil na 25. mednarodno razstavo karikatur Zagreb 2020, katere organizator je Hrvaško društvo karikaturistov. Za razstavo se je prijavilo s 1061 deli 439 avtorjev iz 60 držav iz celega sveta, med njimi so bili trije iz Slovenije. Na razstavo je ocenjevalna komisija uvrstila 90 avtorjev, katerih karikature so dobile mesto tudi v razstavnem katalogu.

»Zame je ta uvrstitev prijetno presenečenje,« je ob razstavi povedal Babič, čigar karikature tedensko spremljamo tudi v Dolenjskem listu. Nazadnje je razstavljal na podobni razstavi pred 45 leti v Ljubljani, kjer je prejel posebno nagrado. Ko so ga zdaj nekateri vprašali, zakaj toliko časa ni razstavljal, jim je rekel, da si je vzel nekaj časa za počitek. »Čas je relativen,« pravi. Za zagrebško razstavo je okleval, a je potem le poslal karikaturo. In kot rečeno, ocenjevalna komisija jo je uvrstila na razstavo in v katalog. »Karikaturo za zagrebško razstavo sem naredil na enak način, kot jih delam za Dolenjski list in Slovenske novice,« je povedal po zagrebškem preboju med izbrane.

S karikaturami opremlja še več drugih časopisov. Njegovo risanje je tako po hitrosti nastajanja podobno industrijski proizvodnji. Ampak v nobenem drugem pogledu to ni industrijska proizvodnja, ni tekoči trak. Branko se namreč ravna po načelu, da karikatur ne ponavlja, zato v objave pošilja unikate. Ob tem pa celo pravi: »Nimam se za karikaturista. Nimam visokih ciljev.« Skuša risati, kot mu je rekel sloviti hrvaški karikaturist Oto Reisinger, in sicer naj s karikaturami izkazuje pozornost malemu človeku. Temu vodilu je ostal zvest tudi s karikaturo, s katero se je tokrat zavihtel na 25. mednarodno razstavo karikatur Zagreb 2020. Upodobil je namreč kuharja, ki se je očitno pravkar vrnil domov iz službe. Delovni dan je bil dolg in se je potegnil v noč, saj se skozi okno vidijo zvezde in luna. Mož tipičnega videza garača se je udobno namestil v stol in si privoščil kopel v »lavorju«. Da je kuhar, ne gre dvomiti, saj je na obešalnik odložil svojo značilno kuharsko kapo. In vendar – kuhar, ki je najbrž ves dan kuhal in pekel in pripravljal mogoče celo razkošne pojedine, je v omenjenem večernem trenutku, ki ga je lahko imel naposled samo zase, odprl konzervo in si tako privoščil večerjo. Vse na karikaturi kaže težak delovni dan. Risba je minimalistična, Branko je z njo ponudil kanček komičnega, hkrati pa je brez besed nevsiljivo povabil k poglobljenemu razmisleku o smislu bivanja, kar za opazovalca karikature lahko pomeni tudi klic k razmisleku o sebi samem (in osamljenem) v milijardni človeški družbi, ki je hkrati družba izobilja in pomanjkanja.

Karikatura kot ustvarjalna zvrst je bila Branku Babiču, kot je povedal, vedno eden od hobijev, kot sta ribolov in lovstvo na primer. Imel je več hobijev, nekatere od teh je opustil. Karikaturo je obdržal med hobiji. »V karikaturi iščem neke svoje poti. Kot ima vsak človek svoj rokopis, tako ima posamezni avtor karikature svoj izrazni način. In kot sčasoma ljudje po rokopisu vedo, kdo ga je napisal, ne da bi prebrali avtorjevo ime, tako po značilnem slogu karikature vedo, kdo jo je narisal, a jim sploh ni treba pogledati avtorjevega podpisa.

Branko ima razstavo karikatur v prostorih stavbe Avto-moto zveze Slovenije na Otočcu. To je že postala »stalna razstava«, ker je tam že dolgo časa. Nastala je nekako slučajno. Branko je ob enem svojih obiskov v izpostavi AMZS videl, da imajo na steni obešene njegove karikature, izrezane iz časopisa. Potem je doma pobrskal po bogatem arhivu in odnesel na Otočec izvirnike. Tako je nastala omenjena razstava. Sicer ni tematska, kar je celo bolje, saj v bazo AMZS prihajajo številni obiskovalci, ki jih zanimajo različne teme, zato lahko na omenjeni razstavi vsak najde nekaj zase.

Menda so o tej razstavi v otoški tehnični bazi izvedeli celo v vrhu AMZS v Ljubljani, od koder so potem poslali nekoga, da bi pogledal, za kaj pravzaprav gre. Ali je bil namen obiska odstraniti karikature, nameščene na zid službenih prostorov servisa, ali ne, za tokratno rabo niti ni pomembno. Pomembno je, da so karikature ostale tam na »stalni razstavi«. »Naj bodo karikature tukaj. Naše stranke gledajo karikature, tako da ne gledajo nas pod prste,« so takrat ob obisku iz Ljubljane menda v šali pojasnili uslužbenci tehnične baze AMZS Otočec. Ampak tisti zagovor razstave je bil uspešen. Avtor Branko Babič je tega vesel, osebje baze tudi. Obiskovalci pa se ob gledanju karikatur vsaj ta kratek čas počutijo prijetno, kot bi bili v kateri od galerij na umetniški razstavi. Tako pozabijo gledati svoje vozilo, ki na tehnični liniji potuje skozi preizkusne točke tehničnega pregleda, in čakajoč na končno poročilo o stanju vozila pozabijo biti živčni. Branko Babič in delavci tehnične baze AMZS Otočec so z razstavo tako naredili v nizu svojih prijaznih in humanih del še eno tovrstno delo.

Z omenjenim nastopom na zagrebški razstavi se je Branko Babič pravzaprav vrnil v domače mesto. V mladosti je namreč živel v Zagrebu, rodil se je v Varaždinu. Je karikaturist in fotograf, bil je novinar, dopisnik Večernjega lista, grafični oblikovalec, likovni urednik in radijski voditelj. »Za eno od številnih radijskih reportaž je bil nagrajen na radijskem festivalu v Milanu,« je o njem zapisal v Dolenjskem listu v rubriki Portret tedna novinar Igor Vidmar.

Članek je bil objavljen v 50. številki Dolenjskega lista 10. decembra 2020

M. Luzar, foto: osebni arhiv B. Babič