Invalidi družbo bogatijo

3.12.2020 | 07:30

Dolenjski muzej z dvigalom za dostopnost invalidom (Foto: Dolenjski list/arhiv)

Danes je 3.december, ki je v znamenju Mednarodnega dneva invalidov. Generalna skupščina ZN ga je razglasila leta 1992 z namenom, da se končno začnemo bolj zavedati in zavzemati za enakopravnost, za pravice in spoštovanje oseb, ki so prikrajšane za mnoge stvari, ki se nam zdijo samoumevne.

Ko govorimo o enakopravnosti, enakih možnostih za vse ne glede na raso, barvo kože, veroizpoved in politično prepričanje, običajno ne pomislimo na invalide. To so gibalno ovirani ljudje, slepi, gluhi in seveda tudi z duševnimi motnjami. Prav tako so invalidi tudi težki kronični bolniki. Na vse njih nekako pozabljamo, čeprav bi mogoče družbi prispevali mnogo več, kakor vsi mi ostali.

Pozabljamo, da jim omogočimo prevozna sredstva, predvsem invalidske vozičke, da slepim omogočimo učenje branja in gluhim samostojnost, duševno prizadetim pa terapije in da priskrbimo spremljevalce tistim, ki to nujno potrebujejo. Pozabljamo, da ti ljudje družbo samo obogatijo.

Prav je, da se na ta dan spomnimo tega, vendar to naj velja vse leto, ne samo ta edini dan, ko so nas polna usta hvale, kaj vse smo storili. Prepričana sem, da bi se nam boljši odnos do šibkejših in že tako razvojno prizadetih, obrestoval oz. povrnil. V teh ljudeh je namreč ogromno potenciala, ki je po naši nevednosti, nezainteresiranosti premalo izkoriščen.

Zakaj v različnih organizacijah, odborih, združenjih in mednarodnih institucijah skoraj da ne zasledimo invalidov. Če se nekdo pripelje z invalidskim vozičkom, to še ne pomeni, da ni sposoben razpravljati in odločati o stvareh, ki so pomembne za celotno prebivalstvo sveta. Nasprotno, prav zaradi svoje invalidnosti so njegova razmišljanja in odločitve veliko bolj dodelane od vseh ostalih, zato je skrajni čas, da jim omogočimo mobilnost ter slepim in gluhim omogočimo samostojnost, saj bo s tem razbremenjena tudi družba.

Apelirati bi bilo treba predvsem na mlade, saj oni so še zdravi in težko razumejo kaj to pomeni. Nujno jih moramo poučiti in jim pokazati, kako poteka vsak dan teh ljudi in s kakšnimi težavami se srečujejo.

Pa še nekaj o otrokih s posebnimi potrebami. Zakaj jih bolj ne vključimo v družbo ostalih otrok, da bi se počutili enakovredne, dobrodošle in sprejete? Ali ste kdaj dobro pogledali tega otroka, ko se mu posvetiš, kako mu veselje razžari oči in razjasni obraz, pa čeprav tega ne zna ali pa ne zmore povedati oz. pokazati.

Prav je, da si v teh »čudnih časih«, ko imamo časa na pretek, vzamemo tudi kakšen trenutek za razmislek. Da storimo nekaj, kar nam bo ogrelo srce in spoznamo kako malo je potrebno, da so srečni, svobodni in samostojni lahko tudi tisti, ki so drugačni. Če jim seveda to dopuščamo, omogočamo in sprejemamo prave odločitve. Kajti – kdo ve? Morda bomo jutri nehote mi na njihovem mestu.

Emilijana Crgol