DL: Novomašnik Blaž Franko - Ni lepšega, kot služiti Bogu in ljudem

8.9.2020 | 14:45

Blaž Franko z veseljem stopa na duhovniško pot. (Foto: L. M.)

Na novomašniškem posvečenju s škofom Andrejem Glavanom (foto: Škofija NM)

»Take sreče še nikoli nisem občutil, kot ko sem pred nekaj dnevi postal duhovnik,« je po mašniškem posvečenju na praznik apostolov Petra in Pavla dejal 28-letni Blaž Franko, eden od sedmih letošnjih novomašnikov v Cerkvi na Slovenskem in edini v novomeški škofiji.

To je velik praznik za Škofijo Novo mesto, seveda pa se Frankove posvetitve v duhovnika veselijo še v njegovi rodni župniji Šentjernej, od koder je v zadnjih letih vzklilo že kar nekaj duhovniških poklicev.

Blaž Franko je doma iz Gorenjega Vrhpolja in je zrasel v štiričlanski družini. S starejšo sestro Majo sta odraščala ob zgledu delavnih in požrtvovalnih staršev na manjši kmetiji z vinogradom, tako da je Blaževa dota, ki jo je dobil od doma, delavnost, poštenost, prijaznost, preprostost. Kot pravi, je bil tradicionalno versko vzgojen, za prelomnico v verskem življenju pa šteje priključitev k skavtom v 5. razredu osnovne šole. Tam se je skozi leta naučil ogromno o odnosih, vzgoji, vodenju, ravno tako na raznih taborih in oratorijih, kjer je bil tudi animator.

»O duhovniškem poklicu sem prvič začel razmišljati kot sedmošolec, ko smo se 2005 pripravljali na novo mašo v župniji. Ta želja je nato tiho tlela in rasla v meni,« pripoveduje novomašnik. Odločitev je bila Blažu sicer jasna že v biotehniški gimnaziji, ki jo je obiskoval v Novem mestu, a vendar se je ob zaključku odločil za študij biotehnologije. Nekako je potreboval še čas zorenja oz. kot pravi sam: »Bog je želel še malo preveriti trdnost mojega sklepa.«

ODLOČITEV JE ZORELA

Bival je v Študentskem domu Vincencij, ki je bilo duhovno zelo spodbudno okolje, opravil je tri letnike študija in postal diplomirani biotehnolog, potem pa je sprejel življenjsko odločitev in se odločil za duhovništvo. Vstopil je v semenišče in bogoslovje. Po dveh letih študija na teološki fakulteti je na željo novomeškega škofa msgr. Andreja Glavana študij nadaljeval in zaključil v Rimu ter bil zadnje leto tudi diakon v trebanjski župniji, kjer si je nabiral izkušnje za duhovniško delo. V Rim se bo jeseni spet vrnil na šestletni študij cerkvenega prava.

Za to izkušnjo vesoljne Cerkve je novomeškemu škofu zelo hvaležen. Sicer pa je njegov vzor dolgoletni šentjernejski župnik g. Anton Trpin, »ki je pri 78 letih še vedno velik garač. S tihim, nevsiljivim zgledom in razdajanjem za ljudi ter zdravo kmečko pametjo kaže pot modrega duhovnika. Nikoli me ni prepričeval, a vedno je bil moja tiha opora,« pove Blaž.

Mnogi Blaža v teh dneh sprašujejo, kako je začutil Božji klic, kako je vedel, da je to zanj prava pot. »Čutil sem nemir, zavedal sem se, da se lahko povsem svobodno odločim ali za družinsko življenje ali za duhovništvo, povsod bi bil lahko srečen. A ko sem rekel da Gospodu, sem v sebi občutil neskončen mir, v sebi sem vedel, da je to pravo. Tako kot nekdo, ki se odloči za poroko z dekletom in enostavno ve, da si želi vse življenje biti z njim. Vem, da pot ne bo lahka, da se lahko marsikaj zgodi, a zastavil sem svojo besedo za Kristusa, skušal mu bom biti zvest,« razlaga Blaž Franko in omeni, kako težko se danes, ko se poudarjata le svoboda in možnost izbire, ljudje težko za karkoli odločajo. In zato niso prav nič bolj srečni, prej obratno.

DELATI ZA LJUDI

Zato tudi ni naključje, da si je Blaž za novomašniško geslo izbral besede Tvoja volja, z dodatkom Ne moja, ampak Tvoja volja. »Ko sem bil pred težkimi odločitvami in sem se prepustil Gospodu, takrat sem na koncu dobil največ moči in miru. Za duhovniški poklic je to zelo pomembno – dati na stran svojo egoistično naravo in delati to, kar je dobro za ljudi,« pravi.

A duhovnikov je vse manj, to je realnost. »Bog kliče, a mnogi tega v današnjem hrupnem svetu ne slišijo,« meni Blaž Franko, ki je skupaj z novomeškima bogoslovcema Janezom Meglenom in Jakobom Piletičem, ki sta bila nedavno posvečena v diakona, začel akcijo Fantje, v nas gori. Z njo želijo po župnijah spodbujati k molitvi za nove duhovne poklice in opogumiti fante, ki jih Bog kliče. Odzivi so spodbudni. »Sicer pa moramo duhovniki s svojim življenjem pričevati, da smo srečni in zadovoljni, to je največ,« pravi Blaž, ki največji izziv duhovnikov danes vidi v katehezi, iskrenem oznanjevanju Kristusa in delu z mladimi. »Rad imam mlade, ki se sprašujejo, ki dvomijo, ki iščejo. Vsak ima talente, trgujte z njimi, ne jih nekam zakopati,« jim svetuje Blaž.

MNOGO TALENTOV

Tudi sam jih ima veliko. Rad se ukvarja z grafičnim oblikovanjem in za novo mašo je sam izdelal vabila, logotipe ipd. Novomašni plašč, ki mu ga je podarila trebanjska župnija, je načrtoval in oblikoval sam, celo šivilji Faniki Godec iz Škocjana, ki ji je zaupal izdelavo, je malce pomagal. Novomašni kelih so mu podarili vaščani Gorenjega Vrhpolja, novomašni križ pa mu je izročila sestra Maja. Blaž se je ukvarjal tudi s kaligrafijo, zelo rad fotografira. Na teh področjih je samouk.

Za bodočega župnika ni nepomembno, da zna tudi kuhati, saj so mnogi pogosto brez gospodinje. Blaž pravi, da je strašno užival, ko je v času epidemije nekaj tednov zapored kuhal v župnišču v Trebnjem, kjer je bil diakon. Vsak dan je skušal pripraviti nekaj novega. Zdaj še bolj ceni delo mame in vsake gospodinje. Duhovnik mora biti praktičen, skrbeti mora za red v cerkvi in župniji, skratka mora se vesti kot dober gospodar, a obenem ne pozabiti na duhovno poslanstvo, ki je glavno.

Sam se veseli, da bo nekoč delal v župniji. Ljudem pa polaga na srce: »Imejte radi svoje župnike, pomagajte jim po svojih močeh. Duhovniki pridemo v neznani kraj, tam darujemo svoje življenje, pustimo leta dela, in ko gremo drugam, prav nič ne odnesemo s sabo. Vse ostane v lasti župnije.«

Članek je bil objavljen v 28. številki Dolenjskega lista 9. julija 2020

Lidija Markelj