DL: 90 let Zdenke Kaplan - Grenkoba izgnanske mladosti

28.8.2020 | 11:40

Zdenka Kaplan (foto: Milan Skledar)

Ob grobu, kjer je na pokopališču v Rudolstadtu v Nemčiji pokopan Zdenkin brat Martin, so z leve: sestra Martina, brat Franc Žnidaršič in Zdenka Kaplan. (Foto: Milan Skledar)

Zaprisežena Dolenjka Zdenka se je rodila v prvem dnevu znamenja raka, 22. junija 1930, v vasi Bučka na Dolenjskem. Bila je na zlati sredini med osmimi otroki, ki sta jih imela mati s svojo trgovino in oče, predan kmetijstvu.

Le dobrih enajst let se je lahko predajala brezskrbnemu otroštvu na Bučki, kjer je obiskovala tamkajšnjo osnovno šolo. 3. novembra 1941 so jo skupaj z družino izgnali v zbirno taborišče – pri Rajhenburškem gradu, od tam pa v nemška taborišča Erfurt, Apoldo, Blanckenburg, Rudolstadt, Bamenberg.

»Izselili so nas, očeta, mamo in šest otrok. Nepopisno hudo je bilo v taborišču gledati trpljenje staršev. Kar naprej sem sanjala o domu, o Bučki, o naši štirni, in ko sem se vrnila, sem bila stara že petnajst let. Vrnila se nista oče in brat, ker sta bila umorjena,« je v dokumentarnem dosjeju Razdvojeni, ki so ga pred dnevi predvajali na TV SLO, s tresočim glasom, ki še zmeraj odraža takratno kalvarijo, svojo bolečino opisala Zdenka Frančiška Kaplan.

V izgnanstvu je morala šolo nadomestiti s trdim delom. Pospravljati je bilo treba zdravniške ambulante, varovati in skrbeti za dvoje malih otrok, opravljati kurirske posle in nazadnje delati za tekočim trakom v tovarni. Že v zgodnjem najstniškem obdobju je v krutih taboriščnih razmerah kot rakica, z mehko notranjostjo, začela klesati trdno skalo življenja, ki ji je po vrnitvi iz izgnanstva na izropan in opustošen dom, brez očeta in brata, ki sta umrla v taborišču, dajala pogum in moč za nadaljnji boj za preživetje brez pomoči kogar koli.

»Nikoli ne bom pozabila strahu in bolečine zaradi partizana, ki je vpil, da bi vse požgali, če bi vedel, da se bomo vrnili domov ... Po štirih letih izgnanstva v taboriščih, kjer smo pustili najlepša najstniška leta, se je taborišče na neki način nadaljevalo tudi v domovini, saj smo bili oropani otroške razposajenosti in izgubili štiri nenadomestljiva šolska leta, ki jih je bilo treba nadoknaditi s študijem ob trdem delu,« se z ogorčenostjo spominja še zmeraj neomajna Zdenka Kaplan.

Po vrnitvi iz izgnanstva je mlada Zdenka nadaljevala učenje v OŠ na Raki, osemletko (nižjo gimnazijo) pa je končala v Novem mestu. Poročila se je v letih rosne mladosti, rodila sina in mlada ovdovela, se morala znova postaviti na lastne noge, se osamosvojiti. Delala je v krajevnem ljudskem odboru Bučka, v Ljubljani pa z odliko končala dvoletno babiško šolo in enoletno inštrumentarsko šolo ter triletno višjo šolo za medicinske sestre. Leta 1953 je začela službovati na ginekološko-porodniškem oddelku novomeške bolnišnice, kjer se je po 34 letih upokojila kot glavna sestra. Najprej je delala v materinskem domu, 12 let v operativnem traktu kot inštrumentarka, v nujnih primerih pa je opravljala tudi delo babice. Zmeraj je delovala v različnih odborih, komisijah, bila predsednica sindikata bolnišnice in 15 let vodila Društvo medicinskih sester Dolenjske. Za svoje požrtvovalno delo je leta 1977 prejela zlati znak Zveze društev medicinskih sester Slovenije.

V drugem življenjskem obdobju, po upokojitvi, se je posvetila delu v Društvu izgnancev Slovenije (DIS). Leta 1992 je prevzela vodenje krajevne organizacije DIS Novo mesto, ki jo vodi še danes, pri čilih devetdesetih. Leta 1997 so jo izvolili v izvršilni odbor DIS, od leta 1998 pa vodi tudi komisijo za stike s kraji izgnanstva pri DIS.

V okviru DIS se je predano angažirala z bratom Francem in sestro Ivico Žnidaršič pri uveljavljanju odškodnine za izgnance – prisilne delavce. V letih 1998 in 2004 je vodila ekipo, ki je pomagala, da so izgnanci od 1941 do 1945 dobili odškodnino za prisilno delo v izgnanstvu, kar jim je izborila predsednica DIS, Ivica Žnidaršič.

»Vsa leta delovanja v DIS sem se borila za ohranitev grobov slovenskih izgnancev v tujini in to, da je bilo v zakon, ki sta ga podpisali Nemčija in Slovenija, glede vzdrževanja vojnih grobov, vnesena tudi določba glede grobov umrlih izgnancev. V zvezi s tem zakonom smo in še vedno zahtevamo, da se v Nemčiji obnavljajo in vzdržujejo grobovi slovenskih izgnancev. Pri tem imamo velike uspehe,« lahko zadovoljno pove Zdenka Kaplan, ki je že dvanajstkrat organizirala izlete v kraje izgnanstva.

»V DIS 1941–45 smo dosegli veliko, saj po zakonu o žrtvah vojnega nasilja uveljavlja pravice več kot 70 tisoč Slovencev. Vsi so dobili posebno zdravstveno, socialno in pokojninsko varstvo, simbolično rento in odškodnino za fizično in psihično trpljenje, le na odškodnino za gmotno škodo še čakamo,« pojasni Zdenka Kaplan, ki si v imenu devet tisoč še živih slovenskih izgnancev 75 let po drugi svetovni vojni prizadeva za popravo krivic in simboličnih šest tisoč evrov odškodnine za gmotno škodo.

»Ko pa danes spremljam dogajanje v zdravstvu, sem precej razočarana in ga težko primerjam z načinom dela in z odnosom do bolnikov v mojem obdobju,« je kritična in razmišljujoča Zdenka Frančiška Kaplan, ki je ponosna na sina, vnuka in dva pravnuka, saj so ji vsi v veliko veselje.

Ob njeni 90-letnici ji želimo trdnega zdravja in veliko pronicljivih misli, ki naj se uresničijo v vsej pisani paleti življenja in dela gospé Zdenke Kaplan!

Kljub vsej njeni skromnosti Gospé z veliko začetnico, katere častitljiva starost nikoli ne bo mogla do konca izpovedati grenkob pregnanske mladosti!

Članek je bil objavljen v 26. številki Dolenjskega lista 24. junija 2020

Milan Skledar