DL: Knjižnica Kostanjevica na Krki - Vse je povezano in prepleteno

27.7.2020 | 09:20

Alenka Žugič Jakovina, vodja knjižnice (foto: P. P.)

8. junija letos 20 let od ustanovitve izposojevališča Valvasorjeve knjižnice Krško v Kostanjevici – Praznovanje prilagodili razmeram – 642 članov si na leto izposodi 22.000 enot gradiva – Središče različnega dogajanja

Lani je imela knjižnica 642 članov, kar predstavlja približno četrtino prebivalcev. Imajo več kot 6000 obiskov na leto, člani pa si izposodijo 22.000 enot gradiva. Dobra polovica, skoraj 60 odstotkov, je odraslih bralcev, preostalo so mladina in otroci. Letos se pozna, da je OŠ Jožeta Gorjupa ob energetski sanaciji šole uredila lepo novo knjižnico, zato je nekoliko manj obiska učencev.

Bibliotekarka Alenka Žugič Jakovina je domačinka in je že od leta 2007 vodja kostanjeviškega izposojevališča Valvasorjeve knjižnice Krško. »V Kostanjevici smo kar povezani, dobro sodelujemo, vsi med seboj, z galerijo, Društvom podeželskih žena, šolo, vrtcem, mladinci. Mladinsko društvo je, denimo, lani organiziralo tridnevni FKK (Festival kulture v Kostanjevci), mi pa smo pripravili literarni zajtrk z Mileno Zupančič. Knjižnica je odprta za vse. Literarne večere bi želeli imeti vsak mesec, a ne gre, tudi denarja ni toliko.«

V knjižnici so že imeli različne razstave, pretežno fotografske, a tudi razstavo stripov Izarja Lunačka, s katerim so pripravili tudi literarni večer. »Napol domačin Jožef Kosec se ukvarja z orhidejami in gobami. Ko razstavljamo njegove fotografije, je knjižnica tako lepa, kar nekako cvetoča. Za okrogli jubilej knjižnice sem marsikaj načrtovala, a se bomo prilagodili trenutnim razmeram,« pravi Žugičeva.

Med gosti praviloma dobro obiskanih literarnih večerov se Žugičeva rada spominja večera z Goranom Vojnovićem, ki so ga pripravili ravno v tistem tednu, ko je dobil Prešernovo nagrado. S pisateljem se je pogovarjal Goran Milovanović, zdajšnji direktor Galerije Božidar Jakac v Kostanjevici, ki je bil med drugim moderator prvega literarnega večera v kostanjeviški knjižnici leta 2007, in sicer z Janijem Kovačičem, ko se je Alenka Žugič Jakovina še uvajala in sta imela oba z gostom precej treme.

Bronjo Žakelj so Kostanjevičani gostili, ko njena pretresljiva uspešnica Belo se pere na 90 in njena avtorica še nista bila tako znani slovenski javnosti in bralcem. Poslušajo tudi, kaj si želi okolje, in tako je lani poleti domačinka Ana Pincolič z Oštrca, ki živi in dela v Omanu kot učiteljica v osnovni šoli, privabila kar stotnijo obiskovalcev.

V Kostanjevici ljudje očitno radi berejo dobre knjige. Mirana Likar Bajželj, ki živi v Ljubljani, je svoje kostanjeviške korenine prepričljivo ubesedila v romanu Babuškin kovček, ki je zakrožil po dolenjskih Benetkah, skoraj kot nekakšno obvezno čtivo. Literarni večer naj bi posvetili tudi njenemu romanu Bibavica, ki je izšel lani. Pisateljica pa letos napoveduje že novega pri novomeški Gogi, s katero kostanjeviška knjižnica dobro sodeluje. Skratka, imajo kar raznolik izbor gostov. Zadnji, pred korono, je bil letos Tone Hočevar.

Knjižnica pa daje streho ne le ljubiteljem knjig. Center vseživljenjskega učenja je pred desetimi leti spodbudil ponedeljkove pohode, vsak zadnji ponedeljek v mesecu se 8 do 35 pohodnikov pod vodstvom Franca Bakšiča odpravi v naravo, da nekaj naredijo za svoje zdravje in boljše počutje.

Vsak četrtek ob štirih popoldne, vseh 52 tednov na leto, se v knjižnici že desetletje srečujejo tudi kvačkarice. Koronarazmere so okrnile tudi ta srečavanja.

Gre za manjšo knjižnico in ljudje so bolj pristni med seboj, zato še bolj težijo k druženju v primerjavi z večjimi okolji. V Kostanjevici kulturna scena deluje tudi zaradi dobre energije, za skupno dobro. Knjižnica ima premalo prostora, zato je, kadar pričakuje večji obisk, gostovala že tako rekoč povsod – v Lamutovem salonu, v prostorih pihalnega orkestra in vseh gostilnah. Skupni projekt, z Galerijo Božidar Jakac, so Pravljice v galeriji, v decembrskem, adventnem času, za odrasle in otroke.

Žugičeva je od leta 2018 tudi odgovorna urednica Kostanjeviških novic, občinskega glasila, ki je prvič izšlo leta 1996. Sicer ima veliko veselja in smisla tudi za grafično oblikovanje, denimo plakatov, tisti, ki pridejo iz matične, Valvasorjeve knjižnice, so njeno delo.

Članek je bil objavljen v 20. številki Dolenjskega lista 14. maja 2020

Pavel Perc