Vaš opomnik: 12. junij - Dan boja proti otroškemu delu. Ko kupite novo obleko, pomislite, kdo jo je izdelal ...

12.6.2020 | 10:45

Foto: Amnesty International

Otroški jok. Le komu se ne bi orosilo oko od nežnosti, ko zagleda to krhko, ljubko bitjece, za katerega boš skrbel, ga varoval, ljubil in vzgajal v poštenega človeka. Saj otroci so naše največje bogastvo, upanje za lepšo prihodnost, na njih svet stoji. Pa je povsod tako?

Vrvež na ulicah, ljudje hitijo drug mimo drugega z nepogrešljivim telefonom na ušesu, brez računalnika si ne morejo sploh več zamisliti življenja. Še v sanjah jim ne pride na misel, da ta tako uporabljeni predmet brez baterije ne bi deloval in da je osnovni del le-te kobalt. Kobalt je rudnina katera največja nahajališča so v državi Kongo v Afriki. Delo v rudnikih je težko, saj rudarji delajo v nemogočih pogojih za plačo, s katero ne morejo niti preživeti. Delajo tudi po 12 ur na dan brez zaščitnih sredstev v prahu, vročini in izpostavljeni številnim sesutjem rovov, ki za vedno postanejo njihov grob. Če bi se med temi ljudmi, pokritimi s prahom, neprepoznavnimi, malo sprehodili, bi videli velike, preplašene otroške oči, suhljate, sestradane postave, ki se šibijo od pretežkega dela. Ja, otroci so v rudnikih. Multinacionalke izkoriščajo njihovo stisko. Namesto, da bi hodili v šolo, se izobraževali in nekoč s svojim znanjem državo popeljali iz nerazvitosti, neznanja in lakote ter uvedli učinkovit zdravstveni sistem dostopen vsem, ostajajo brez izobrazbe, umirajo v rudnikih ali pa zaradi smrtnih bolezni pljuč, ki jih povzroča kobalt. Vprašali se boste, zakaj pa so v rudnikih otroci. Glavni vzrok je neizobraženost. Ko starši izgubijo službo, običajno obupajo, se vdajo pijači in za preostanek družine pač skrbi najstarejši otrok, šole ne obiskuje več, njegova prihodnost je le še pljučna bolezen oziroma bo za večno ostal pokopan v porušenih rovih in kar je najbolj srhljivo in žalostno, nihče ga ne bo niti pogrešal.

Radi igrate nogomet, spomnite se, da je največji proizvajalec žog Pakistan in si zamislite temne in zadušljive prostore brez zraka, kjer otroci hitijo proizvajati žoge, da jih lahko naši otroci z užitkom brcajo. Občudujete lepa oblačila proizvedena v azijskih država? Imejte pred seboj temne, vlažne kleti, brez oken in natlačene otroške postave, ki so jih na silo privedli v ta pekel, da jim za skodelico riža izdelujejo obleke, ki jih mi tako občudujemo, gospodarji pa mastno služijo.

Naslednjič, ko vzamete telefon v roke ali prižgete računalnik, pobahate z novo obleko, se spomnite, koliko žrtev je bilo potrebnih, da lahko sedaj mirno uživate v teh dobrinah.

Rudniki niso edini kjer so otroci izkoriščani. Spomnimo se samo ugrabitev in prisilnih prostitucij, ilegalnih dejavnosti – preprodaje drog, dela na poljih in v tovarnah, kjer so zaprti kakor sužnji in kaznovani s smrtjo, če bi se poskušali upreti ali celo pobegniti. Da ne pozabimo novačenja otrok na vojnih območjih in spreminjanja v surove vojake. Žalostno je, da ponekod celo sami starši prodajajo svoje otroke za pičlo vsoto denarja, ki jo kaj kmalu porabijo za drogo ali pijačo.

12. junij je Dan boja proti otroškemu delu. Poskušajmo vplivati na vse, naj se odrečejo otroški delovni sili, naj se nehajo pehati samo za bogastvom, saj jim ne bo prav nič pomagalo, njihove kosti bodo ravno tako trohnele v zemlji, kakor trohnijo kosti vseh trpečih in mučenih otrok. Osveščajmo starše naj vendarle poskrbijo za izobrazbo otrok, osveščajmo vlade, da je največji kapital neke države zdravje in pa izobraženost otrok in, da se ta vložek bogato povrne.

Vem, da se to ne more spremeniti čez noč, toda če bomo s tem rešili vsaj enega otroka, bo to prvi majhen korak k izboljšanju, ki mu bodo sledili vedno večji.

Emilijana Crgol