DL: Pravični kapitalizem M Toma; prvi dami ZDA poslal darilo

30.4.2020 | 16:30

Direktor Damjan Burger ob fotelju Mojca. Takšnega je prejela prva dama ZDA Melania Trump.

Vsak izdelek je pravzaprav unikat, v celoti narejen ročno v Mokronogu.

Med letom precej naročil, opremili tudi nekaj domov za starejše – Lani prenovili kompresorsko postajo in kupili nove šivalne stoje, letos načrtujejo obnovo strehe – Prednost pred konkurenco vidijo v kakovosti, prilagodljivosti in poznavanju trga – Razvili pravični kapitalizem – Prvi dami ZDA poslali božično darilo

Za mokronoško podjetje M Tom je uspešno leto. Lani so prihodki znašali 1,3 milijona evrov, kar je največ od ustanovitve. »Lanskoletni prihodki so za šestkrat večji od prihodkov ob zagonu podjetja,« je z rastjo zadovoljen direktor Damjan Burger in dodaja, da bi glede na trenutne zmožnosti težko dosegli še boljši poslovni izid.

Na začetku lanskega leta niso načrtovali takšnega obsega poslovanja, a med letom so imeli precej naročil, k temu pa je pripomoglo tudi opremljanje nekaterih domov za starejše. Vse to je nakazovalo na rekordno leto, kar se je pozneje tudi uresničilo. Letos pričakujejo podobne številke, saj imajo trenutno dovolj naročil, a zavedajo se, da jih bo težko ponoviti. »Tudi če bo nekoliko manj prihodkov, ne bomo nič žalostni. Bomo pa kakšno leto manj delali,« pravi Burger.

Za družbo, ki so jo leta 2011 na pogorišču propadlega mokronoškega pohištvenega velikana Toma ustanovili nekdanji zaposleni, je trnova pot, a danes M Tom posluje z dobičkom, ki ga vlaga nazaj v podjetje. Lani so se tako lotili nekaterih investicij v višini 100.000 evrov, med drugim so prenovili kompresorsko postajo in kupili nove industrijske šivalne stroje, ki so energetsko učinkovitejši, saj porabijo manj energije, omogočajo pa tudi hitrejše delo. Letos načrtujejo urediti nov razstavni salon in obnoviti dotrajano streho. »Za nas bo to kar velik finančni zalogaj,« se zaveda direktor mokronoškega podjetja, v katerem je trenutno 18 zaposlenih za polni delovni čas, ena pa dela samo štiri ure. Število zaposlenih se je zmanjšalo, saj se je lani eden upokojil, novega delavca pa niso iskali.

Njihov najpomembnejši trg je še vedno Slovenija, v zadnjem času pa so zadovoljni tudi s prodajo izdelkov na Hrvaškem. »Pri sosedih bi morali več oglaševati, če bi želeli še povečati promet, a tega si zaradi trenutnih investicij težko privoščimo,« pravi Burger. Na leto izdelajo okoli 900 sedežnih garnitur, vsak izdelek pa je pravzaprav unikat, v celoti narejen ročno v Mokronogu. Čeprav je bilo lansko leto rekordno, so po številu narejenih kosov na nivoju preteklih let, več pa so prodali izdelkov z višjo dodano vrednostjo.

Čeprav veljajo za eno najbolj prepoznavnih slovenskih blagovnih znamk sedežnega pohištva, njihovih izdelkov v pohištvenih trgovinah ne najdemo. Vso prodajo ustvarijo v lastni prodajalni. »Ker smo v Mokronogu, prvi stik s kupcem največkrat vzpostavimo na daljavo, prek spletne strani. Imamo posebno aplikacijo, s katero si lahko stranke sedežno garnituro v grobem sestavijo same, končne detajle pa nato dorečemo, ko nas obiščejo. Takrat si lahko tudi ogledajo našo delavnico. Komunikacija s kupci tako poteka brez posrednikov, kar je naša prednost,« prodajni model M Toma pojasnjuje Burger.

Njihova prednost je predvsem v poznavanju izdelkov, potreb kupcev in hitremu prilagajanju, česar masovni proizvajalci oblazinjenega pohištva ne zmorejo. Velik poudarek dajejo razvoju, uporabnosti, ergonomiji, kakovosti in ekologiji njihovih izdelkov. »Kar 80 odst. uporabljamo slovenske materiale, razen tkanine in usnje imajo evropsko poreklo. Le tiste drobne stvari, ki so 'naštancane', so iz Azije,« poudarja Burger.

PRAVIČNI KAPITALIZEM

V podjetju so razvili tako imenovani pravični kapitalizem. »To pomeni, da kolikor ustvarimo, toliko imamo. V dobrem je dobro za vse, v slabem pa obratno. Podobno kot v zakonski zvezi. Delimo, kolikor imamo, nič več in nič manj. Ker nas je malo, vsi delamo vse. Vsak je direktor svojega področja in vsi pomagamo vsem,« pojasnjuje Burger, ki je sicer uradno direktor podjetja, a kot prizna, tega naziva ne mara preveč. Ne nosi obleke in kravate, temveč tako kot vsi ostali marljivo dela vse za nadaljnji razvoj podjetja. Zaposleni so lani prejeli okoli 1.700 evrov regresa, plača pa se glede na delovno dobo giblje od 850 do 900 evrov. Tudi letos pričakujejo, da bodo izplačali regres v podobnem znesku.

Seveda si želijo širitve, a dokler jih bo bremenil še kredit, ki so ga pred dvema letoma najeli za odkup proizvodne hale v Mokronogu, bodo pri morebitnih novih stroških zelo previdni.

MOJCA ZA MELANIO

Mokronoško podjetje se je pred nekaj tedni znašlo v središču medijske pozornosti. Prvi dami Združenih držav Amerike Melanii Trump so namreč kot božično darilo poslali fotelj, ki naj bi poosebljal njeno eleganco in jo spominjal na rodno deželo. Pred časom so namreč pomagali pri izdaji knjige Slovenija, biser narave, v kateri so predstavljene lepote nekaterih občin. Med predstavljenimi je tudi Sevnica, od koder prihaja Melania. Ker gre za sosednjo občino, so se odločili, da jih pošljejo monografijo, a ni ostalo le pri knjigi. Vse skupaj je sovpadlo z njihovim razvojem novega fotelja, dvoseda in troseda z baročnimi nasloni, zato se je porodila ideja, da bi ga poslali čez lužo. A obdarovanje prve dame ZDA ni enostavno, približno štiri mesece so se z Belo hišo dogovarjali in pošiljali različne dokumente. »Pošiljali smo certifikate, kdo stoji za tem, tudi osebne dokumente, podpisane izjave in drugo,« našteva Burger. Nazadnje je morala to unikatno božično darilo odobriti še Trumpova. Na začetku decembra so ga končno le pospremili na let proti Washingtonu, s ponosom pove Burger in dodaja, da so čez nekaj dni od njihovega protokola dobili povratno informacijo, da je bil fotelj, ki so ga poimenovali Mojca in za katerega so se potrudili, da je karseda trajnostno izdelan, saj se ga lahko skoraj 80 odst. reciklira, postavljen v njen prostor.

V tem primeru ne gre zgolj za dobro marketinško potezo podjetja, poudarja Burger, saj so lani z donacijami, darili, dobitki za srečelov in drugo podprli več kot 150 društev, posameznikov in organizacij z različnih koncev Slovenije. 

Članek je bil objavljen v 7. številki Dolenjskega lista 13. februarja 2020

Besedilo in fotografiji: Rok Nose