DL: Klaudija Jaketič - Tamburice ne bo nikoli pozabila

8.3.2020 | 18:30

28-letna Belokranjka je svojo prvo avtorsko pesem izdala na zgoščenki Društva kočevskih glasbenikov – Leta je igrala bisernico, danes se bolj posveča kitari

Na kompilaciji Kočevje špila – S srcem, izdani decembra lani, je tudi pesem Tebi, ki te ni avtorice Klaudije Jaketič iz Učakovcev. 28-letna Belokranjka, ki se na kompilaciji predstavlja z umetniškim imenom ClaudiZu, je pesem posnela na pobudo in v sodelovanju s kočevskimi glasbeniki in je njena prva posneta avtorska pesem.

Čeprav prva, še zdaleč ne edina. Klaudija je, kot pravi, od nekdaj pisala poezijo, nekatera besedila, ki jih je imela že od prej, pa je uglasbila v študentskih časih. Svojo glasbo tako zdaj piše že pet let, zadnji dve leti, kot pravi, bolj resno.

»Brez glasbe bi bilo dolgčas,« pravi Klaudija in dodaja, da so že doma, tudi mama, oče in sestra, vedno radi poslušali glasbo, sama pa je že v nižjih razredih osnovne šole v Vinici začela obiskovati tamburaški krožek. »Najprej smo igrali samo po posluhu,« se spominja začetkov igranja na bisernico pod mentorstvom Romana Žlogarja, pri katerem se je na zasebnih urah naučila igrati tudi na kitaro. Začela je z najmanjšo tamburico in nato vsa leta, ko so nastopali na različnih prireditvah na šoli in tudi drugod, tudi igrala prvi glas. Primašica, kot pravi, je bila tudi pri Viniških tamburaših, kjer se je pod vodstvom Damirja Zajca začela spoznavati tudi z notami. Članica tamburaške sekcije v sklopu KUD Oton Župančič je bila dobrih deset let, za kar je prejela tudi srebrno Maroltovo značko.

»Vaje smo imeli vsak petek,« pravi. Dokler je še obiskovala ekonomsko gimnazijo v Novem mestu, je to še šlo, čeprav je prva tri leta živela v internatu. Ko je odšla na študij v Ljubljano, ji je to postalo pretežko. Že proti koncu gimnazije in na začetku študijskih let je sodelovala s pop-rock zasedbo 2B iz Vinice, s katero je nastopila tudi na predstavitvi prvega albuma Frnikule, kjer je pri pesmi Življenje je igra igrala na bisernico, pozneje pa je z njo nastopala tudi z Galom Gjurinom, ki ga je spoznala v Ljubljani. Za njegov album je z bisernico posnela tudi solo del v neki pesmi. Z njo je nastopala tudi v baru TuristiCaffe v Portorožu skupaj s prijateljem kitaristom, s katerim se je spoznala med študijem na primorski univerzi, kamor se je prešolala iz Ljubljane, ko je ugotovila, da kljub ljubezni do glasbe muzikologija ni pravi študij za njo.

»Šele potem sem začela igrati na kitaro,« pojasnjuje in dodaja, da je imela svoj prvi solo nastop leta 2017 na Prazniku glasbe v Piranu. Lani je začela nekoliko več nastopati. Maja je nastopila v sklopu največjega študentskega projekta v Sloveniji, Majskih iger v Ljubljani, predstavila pa se je tudi kočevskemu občinstvu še pred decembrskim predstavitvenim koncertom kompilacije Društva kočevskih glasbenikov na dveh nastopih, na katerih je nastopila z domačim glasbenikom Sabastjanom Vukanom. Ta jo je tudi povabil k sodelovanju na kompilaciji, za katero pa je Klaudija izbrala pesem, ki je nastala med študijem, in sicer, kot pravi, v Kopru na čisto običajen študijski dan, nekaj mesecev potem, ko se je razšla s fantom. »To je močna pesem,« pravi ponosno o svoji prvi posneti skladbi in dodaja, da njene pesmi govorijo največ o ljubezni, občutkih, kako je, ko si zaljubljen, kako se počutiš, ko se razmerje konča. Govorijo o lepih, tudi težkih trenutkih. »Peti moraš, kar se ti je dejansko zgodilo. Publika občuti, če jim poveš svojo zgodbo, zgodbo, s katero se lahko poistoveti,« pove.

Zdaj ima že več kot deset avtorskih pesmi, kar pomeni, da bi že lahko izdala zgoščenko. »V glavi imam že naslednji album,« pravi. Gre za skladbe, ki jih izvaja s kitaro, razmišlja pa tudi o takšnih, ki bi bile za bisernico. »Tamburica ne bo nikoli pozabljena,« pravi in dodaja, da želi zvoke tamburice vpeljati v elektronski svet in tako povezati dediščino s sodobno tehnologijo. Kot pojasni, je tamburaška glasba v njeni duši, zato je tudi svoj študij želela povezati z glasbeno dediščino Bele krajine. Tako je njen zaključni projekt ob koncu 1. stopnje študija, ki ga je končala z odliko, govoril o potencialu tamburaške glasbe na razvoj turizma v Beli krajini, z Belo krajino pa je povezana tudi njena magistrska naloga. Ravno zdaj za zaključek svojega študija na Fakulteti za turistične študije – Turistica v Portorožu raziskuje pomen kulinarične dediščine na razvoj gastronomskega turizma v Beli krajini.

Ker jo zanimata kultura in kulturna dediščina in ker rada potuje, se je tudi odločila za študij turizma, ne glede na to, kam jo bo profesionalno odpeljalo življenje, pa bi rada še naprej delovala na glasbenem področju. Želi si imeti svojo glasbeno skupino, s katero bi izvajali njene pesmi in priredbe, rada bi bila tudi didžejka.

Članek je bil objavljen v 3. številki Dolenjskega lista 16. januarja 2020

Besedilo in fotografija: Mojca Leskovšek Svete