DL: Dimnikar prinaša prej varnost kot srečo

6.3.2020 | 14:40

Ana Jelančič pred fotografijo ustanovitelja podjetja Ivana Jelančića

Ana Jelančič pred fotografijo ustanovitelja podjetja Ivana Jelančića

Snežana Jelančić

Snežana Jelančić

Dimnikarjem birokracija vzame vse več časa – Cenike določa MOP – Trg delovne sile sproščen, pogoji niso več tako ostri kot nekoč – Ana Jelančić: Vsi dimnikarji bi morali imeti licenco

Snedim, družinsko podjetje Jelančićevih iz Sevnice, že 40 let skrbi za čiščenje dimovodnih naprav, pretežno na območju Posavja, Zasavja in dela Dolenjske, v dobrem zadnjem desetletju pa je dejavnost razširilo na vso Slovenijo

Da je vedno boljša preventiva kot kurativa, je že dolgo znano, in to seveda ne velja le, ko gre za zdravje ljudi, živali in rastlin. Podobno velja tudi za naše dimnike, kajti brez rednega vzdrževanja oz. čiščenja pred in še zlasti med kurilno sezono je tveganje za dimniške ali še večje požare veliko. Neočiščeni dimniki so lahko nevarni za stanovalce tudi zaradi nevarnega ogljikovega monoksida. Torej je bolje pravočasno odpreti duri dimnikarjem, kakor pa pozneje klicati na pomoč gasilce in druge.

Razveseljivo je vsaj to, da je vse manj ljudi oz. gospodinjstev, ki bi zapirala vrata pred dimnikarji, češ da je storitev opravil že drug dimnikar, kar se je precej pogosto dogajalo v preteklosti.

Sevniški Snedim, ki se je konec leta 2013 preoblikoval v družbo z omejeno odgovornostjo, trenutno zaposluje 16 dimnikarjev in 5 »režijcev«, ki pa neradi slišijo na to uho oz. se ne strinjajo s takšnim poimenovanjem zaposlenih v sodobnih pisarnah nad sevniško poslovalnico NLB. Kajti, kot pravi prokuristka podjetja, Ana Jelančić, ki je po upokojitvi moža Ivana Jelančića, ustanovitelja in začetnika podjetja, za nekaj časa prevzela vajeti, morajo dekleta v sevniški centrali, vključno z njenima hčerama Snežano, direktorico podjetja, in Mojco, dobro poznati razne predpise. Centrala je tesno povezana z dimnikarji na terenu, hkrati pa je na voljo svojim strankam za različne informacije. Preoblikovanje iz statusa samostojnega podjetnika v družbo z omejeno odgovornostjo je bilo po Snežaninih besedah nujno zaradi velikega števila zaposlenih (največ jih je bilo kar 33) in lažjega obvladovanja firme. »Včasih je bilo tako, da si moral imeti enega kvalificiranega dimnikarja na 2000 gospodinjstev. Zdaj to ni več pomembno, odvisno, kako si uspešen. Tudi danes bi morali imeti vsi dimnikarji licenco, in tako bi se morali predstaviti ljudem. Licenco pridobijo z vsemi dokazili na upravni enoti. Med drugim zahtevajo, da imajo dimnikarji poravnane davčne in druge obveznosti. Danes pa vse sorte dimnikarjev hodi po terenu,« pravi Ana.

Na začetku leta 2017 se je namreč z novim zakonom, ko niso več potrebne koncesije niti za opravljanje dimnikarske dejavnosti, trg delovne sile sprostil, vsi dimnikarji lahko delajo kjerkoli v Sloveniji, le da morajo pridobiti že omenjeno licenco, dimnikarska podjetja pa še delovno dovoljenje.

Okoljski inšpektor lahko kaznuje stranko, ki odklanja čiščenje dimnikov, z globo od 60 do 100 evrov.

Dimnikarji Snedima morajo biti za 24-urno dežurstvo opremljeni z avtomobilom, mobilnikom in še tiskalnikom, da natisnejo pri stranki kar tri zapisnike: o meritvi emisij, čiščenju in rednem letnem pregledu. Pisanje teh jim velikokrat vzame več časa kot čiščenje in meritve. O višini izdanih računov za opravljene storitve in plačah dimnikarjev, ki so po govoricah razmeroma visoke, na Snedimu ne želijo govoriti. Cenike postavlja MOP, pravijo, bruto ura dimnikarske storitve pa je sestavljena iz 40,17 evra dimnikarske ure in 13,42 evra evidence.

Članek je bil objavljen v 3. številki Dolenjskega lista 16. januarja 2020

Besedilo in fotografiji: Pavel Perc

Komentiraj prispevek

Za komentiranje tega članka morate biti prijavljeni.

Prijava