DL: Najskrbnejši lastnik gozda Franc Zakšek - Živiš z živim gozdom

16.2.2020 | 19:30

V družbi s skoršem, ki nad rojstno hišo raste že kdo ve koliko let.

Priznanje za najskrbnejšega lastnika gozda so vrezali v les.

Pred oseminšestdesetimi leti se je rodil v tej izbi, v hribih na Reštanju 63, ampak peč je druga, kot je bila takrat.

Zavod za gozdove Slovenije že enaindvajsetič podelil priznanja najskrbnejšim lastnikom gozdov, med temi je Franc Zakšek iz brežiške območne enote – Posvetovanje z revirnim gozdarjem – Država naj upošteva kmetijo kot celoto

Zavod za gozdove Slovenije (ZGS) je letos že enaindvajsetič podelil priznanja najskrbnejšim lastnikom gozdov. Na prireditvi sredi novembra na Srednji lesarski in gozdarski šoli Maribor je priznanje za skrbno delo z gozdom prejel tudi Franc Zakšek s Senovega, tj. iz brežiške območne enote območne enote Zavoda za gozdove.

Južno od Ljubljane sta najskrbnejša lastnika gozdov letos tudi Aleš Prijatelj iz območne enote Kočevje, ki smo ga predstavili v prejšnji številki Dolenjskega lista, in Metod Mežan iz območne enote Novo mesto. Priznanja za skrbno delo z gozdom so podelili po enemu prejemniku iz vsake od štirinajstih območnih enot. Prejemniki priznanj »izkazujejo vrednote dobrega gospodarjenja z gozdom: tesno življenjsko povezanost z gozdom, strokovno izvedbo del v gozdu, spoštovanje večnamenske vloge gozdov, prizadevanje za varno delo v gozdu, skrb za ustrezno varovalno opremo in nenehno lastno usposabljanje na področju gozdarstva«, so v Zavodu za gozdove zapisali, koga izberejo za priznanje.

Franc Zakšek se je rodil leta 1951 na Reštanju pri Senovem. »Naša kmetija je bila hribovska, zato smo se z Reštanja preselili nižje na Senovo,« je dejal. Po osnovni šoli se je pri rudniku Senovo izučil za strugarja, potem se je še izobraževal na strojnem področju, ob delu pa je končal še Višjo šolo za organizacijo dela. Zaposlen je bil v Metalni Senovo, nekaj časa je bil na srednji tehniški šoli v Krškem učitelj tehničnega pouka, zdaj je enajst let upokojen.

»Njegov odnos do gozda in želja do dela z gozdom sta se začela v rani mladosti, saj je odraščal na kmetiji na Reštanju pod Ravnim logom, ki je imela trideset hektarjev gozda. Njegovi družini pa je prav gozd pomenil glavni vir preživetja, v rani mladosti je skupaj z bratom pomagal očetu pri gozdarskih delih. Kot najstarejšemu mu je oče zaupal zahtevna in nevarna dela pri sečnji in spravilu ter mu privzgojil skrben odnos do narave in gozda,« so o njem zapisali v brežiški območni enoti, kjer so ga tudi predlagali za priznanje.

Kmetija obsega osemintrideset hektarjev, od tega je približno trideset hektarjev, kot rečeno, gozda. »Oče je z družino živel od gozda in kmetovanja«,« je pojasnil Franc, ki je prevzel celotno kmetijo pred tremi desetletji. Ker je tako že veliko let najtesneje v stiku z gozdom, je vsestransko izkušen za to delo in gospodarjenje z gozdom. »Ves čas sodelujem z gozdarji. Tone Hostnik iz Kozjega je naš revirni gozdar. Skupaj greva v gozd in usklajujeva mnenja, skupaj se odločiva, ali bodo določena drevesa ostala v gozdu ali so za ven,« je še dejal Franc.

Franc rad dela v gozdu in z gozdom, pri čemer mu pomagajo tudi žena Ivanka, sin Tomaž in zet Luka. »Skupaj skrbimo za varnost pri delu v gozdu, pomagajo mi tudi drugače, vsak po svojih močeh,« je rekel Franc, čigar besede potrjuje tudi vzdušje v družini.

Na kraju samem je pokazal, kako je videti gozd, ki mu posvečajo tako skrb. Videti pa je, kot so o tem gozdu tudi zapisali gozdarski strokovnjaki iz brežiške območne enote, da Franc leto za letom izvaja potrebna gojitvena dela, za katera se dogovorita z revirnim gozdarjem. V gozdu seka vzorno, s kar najmanjšo škodo za gozd, ki je zato dober primer, kako se lahko vračata vloženo delo in skrb.

»V gozd moraš tudi vlagati, tako kot kmet vlaga v polje. Gozdu moraš pomagati, moraš ga usmerjati in potem bo lahko imel dober les. Ko drevo posekaš, daš prostoru zrak. Tam požene mlado drevo, temu pa moraš pomagati, da ga ne prerasteta trnje in srobot. V vsem tem smo v mladosti pomagali očetu, in to znamo delati,« je dejal Franc. Spominjal se je, da so doma sadili drevje, ko mu je bilo kakšnih trinajst let. Takrat so sadili, danes so to drevesa za trame.

Večina gozda, ki je v povprečju na nadmorski višini 650 metrov, imajo Zakškovi v strmini, kako bi bilo drugače na območju, ki ima za soseda bohorski hrib. Zaradi lege je zelo pomembno, da je dostop čim lažji in varen, kolikor je le mogoče. Zato je dal narediti gozdne vlake. Ko je v gozdu, je izjemno pomembno znanje za varno delo v gozdu. »Če je delo enostavno, sem sam v gozdu, drugače je zraven še kdo,« je pojasnil Franc, ki je opravil vrsto tečajev za varno delo v gozdu.

Lesu, ki izhaja iz gozda, cena pada, je ugotavljal Zakšek. Hrast ima trenutno dobro ceno, ostale vrste lesa ne. Mogoče je razlog tudi, da pohištvo izdelujejo pretežno iz ivernih plošč, in še te niso več furnirane, ampak plastificirane.

Za to, kolikšen je prihodek v gospodarjenju z gozdom, je pomembna tudi državna politika za to področje. »Po letu 2000 je država začela dajati denar za gozdne vlake in mehanizacijo. Zdaj je državna podpora te vrste slabša, ko gre za manjše lastnike gozda. Ampak država bi morala pri teh ukrepih pri manjših in srednjih kmetijah kmetijo upoštevati kot celoto, ne pa samo gozda. Če bi država delala tako, bi lastnik lahko dosegel dovolj točk za pridobitev državne pomoči, drugače jih ne more. Traktorja, ki ga kupim, ne uporabljam namensko samo za gozd, ampak za različna dela na kmetiji,« je povedal Zakšek.

To pravi brez kančka nejevolje, tako kot očitno odhaja vsakič v gozd. »Moraš znati obiskati gozd, da vidiš v njem tudi žival, da živiš z živim gozdom,« je obrnil svojo pripoved o gozdu na neko povsem drugo stran, vsekakor ne denarno. Človek je, se da razumeti Franca, spremljevalec, obiskovalec gozda, gozd pa pri tem še po tridesetih letih, kot je to v Frančevem primeru, ostaja velika neznanka. Najbrž ga bo v tem razmisleku še bolj utrdila knjiga Skrivno življenje dreves, ki so mu jo domači podarili ob tem, ko je prejel priznanje najbolj skrben lastnik gozda 2019.

Članek je bil objavljen v 52. številki Dolenjskega lista 27. decembra 2019

Besedilo in fotografije: M. Luzar