Ljudje ob Kolpi: Janko Lavrin

13.2.2020 | 11:10

Janko Lavrin, literarni zgodovinar, esejist, prevajalec

Rojen 10. februarja 1887 na Krupi, umrl 13. avgusta 1986 v Londonu

Janko Lavrin se je rodil v vasici Krupa v Beli krajini. Star komaj štiri leta osiroti, saj mu starša umreta za jetiko. Odrašča pri sorodnikih in obiskuje osnovno šolo v Semiču, gimnazijo pa v Novem mestu. Po maturi si da od sestre izplačati svoj delež od kmetije in odide na študij v Prago in Sušak (danes del mesta Reka), nato pa še arheologijo in slovansko književnost v Sankt Peterburg. Ker želi podrobneje preučiti Ibsena nekaj časa študira tudi na Norveškem in v Parizu. V carski Rusiji se je srečeval z najpomembnejšimi literati tistega časa, v času prve svetovne vojne pa je bil poročevalec za časopis Novoje vremja iz balkanskega bojišča in se s srbsko vojsko umikal preko Kosova in Albanije na Krf. Po prevratu v Rusiji se odloči preseliti v Anglijo kjer najprej dela kot novinar, nato kot lektor, 1923 pa postane profesor za novejšo rusko literaturo na univerzi v Nottinghamu, kar je ostal vse do upokojitve leta 1953. Sodeloval je pri ustanavljanju slavističnega študija na univerzah v Londonu, Glasgowu in Birminghamu. V letih 1941 do 1944 za BBC pripravlja oddaje v slovenskem jeziku.

Večinoma je pisal v angleškem jeziku, nekaj tudi v slovenščini in ruščini, več njegovih del pa je prevedenih v druge svetovne jezike – nekatera tudi v 13 jezikov. Raziskoval je najpomembnejše osebnosti ruske književnosti in objavil številne monografije. Za slovensko literaturo pa je pomemben kot prevajalec, saj je bralcem v angleščini približal Prešerna, Cankarja, Župančiča, Bora in Gradnika. Nameraval je izdati še več slovenskih del v Angliji, a se slovenski pisatelji velikokrat niso odzivali na pisma urednikov iz Velike Britanije.

Dobro se je poznal z Majakovskim, Ano Ahmatovo, Gumiljovovim, Jeseninom, Mandelštamom, Hlebnikovim, Rozanovom, Dostojevskim, dopisoval si je s Tolstojem … intervjuval je Nikolo Pašića in Milana Ciganovića (človeka, ki je naučil streljati Gavrila Principa - atentatorja prestolonaslednika Ferdinanda; zelo znana je njegova korespondenca s slovenskimi prijatelji, posebno z Rapo Šuklje, ki je prevajala njegova dela.

Dopisni član SAZU postane leta 1956. Rapa Šuklje ga je označila za najpomembnejšega slavista v Veliki Britaniji. Mitja Meršol ga je opisal kot »Globalnega evropejskega Slovenca iz Bele krajine«.

Leta 1971 dobi Prešernovo nagrado. Po Janku Lavrinu nosi ime nagrada Društva slovenskih književnih prevajalcev – Lavrinova diploma.

Nekatera njegova dela:

В стране вечной войны: Албанские эскизы (In the country in the spring of war: Albanian sketches), Petrograd, 1916.

Dostoevsky and His Creation: a psycho-critical study, London, 1920

Tolstoy: a psycho-critical study, London, 1922

Studies in European literature, London, 1929

Aspects of modernism: from Wilde to Pirandello, London, 1935

An introduction to the Russian novel, New York and London, 1943

Dostoevsky: a study, New York, 1943

Pushkin and Russian literature, London, 1947

Tolstoy: an approach, London, 1948

From Pushkin to Mayakovsky: a study in the evolution of literature, London, 1948

Ibsen: an approach, London, 1950

Nikolai Gogol, 1809-1852: a centenary survey, London, 1951

Goncharov, New Haven, 1953

Russian writers: their lives and literature, 1954

Lermontov, London, 1959

Russia, Slavdom and the Western World, London, 1969

Nietzsche: a biographical introduction, 1971

A panorama of Russian literature, London, 1973

Spovednikova spoved, 1986

Med osem in osemdeset, Ljubljana 1987

Pisma slovenskim prijateljem, Ljubljana 2004

Slovenija Poletje 1928 Nora in Janko Lavrin, Ljubljana 2004.

V Angliji se je poročil s slikarko Noro Fray in v zakonu se jima rodita dva sinova; David je bil znan zdravnik, onkolog v Kaliforniji, in John, pomemben kipar in slikar, ki živi v Wellsu. Z Norinega in Jankovega poročnega potovanja po Sloveniji je nastal zanimiv likovni dnevnik, ki ga je 2004 leta izdala založba Vale Novak.

Slovenijo je redno obiskoval in preživel del leta v Piranu in na Krupi. Umrl je v 100. letu starosti, le tri mesece pred smrtjo pa je napisal zadnjo knjigo.

Boris Grabrijan

Galerija