DL: Blaž Iršič - Nenavaden pesnik izpod lune

3.2.2020 | 10:30

Blaž Iršič v sredini med urednikom Andrejem Hočevarjem in pesnikom Tonetom Škrjancem na predstavitvi zbirke Človeka pod luno na Malem Banu. (Foto: I. Vidmar)

Šentjernejski pesnik Blaž Iršič je pri založbi LUD literatura izdal svojo drugo pesniško zbirko Človek pod luno – V njej bi našli celo kakšen ljubezenski verz

Prva, Poezija za avtomehanike, mu je predlani prinesla nominacijo za najpomembnejšo pesniško nagrado pri nas, Jenkovo nagrado za najboljšo pesniško zbirko zadnjih dveh let, ki jo vsako leto podeli Društvo slovenskih pisateljev, zbirka pa je bila tudi hitro razprodana in kmalu ponatisnjena, kar se knjigam poezije ne zgodi prav pogosto.

Ko je govor o človeku in luni, običajno govorimo o tem, da je nekdo za luno, nekaj jih je bilo tudi na luni, človek pod luno pa je redka in nenavadna besedna zveza, a nenavadne in prav njemu svojstvene so tudi Blaževe pesmi. Njegov prijatelj knjižničar Jernej Balant je pred dnevi, ko je Blaž svojo novo zbirko predstavil v zidanici na Malem Banu, ob tem pripomnil, da to pravzaprav niso pesmi, ampak da je to Blaž Iršič. Pa vendarle je tako, da ko Blaž Iršič samega sebe zapiše, postane pesem, poezija, zelo sodobna poezija, ki pa v primerjavi z marsikatero drugo zelo sodobno poezijo človeka ne zamori, ampak ga najprej zabava, in ko se mu po določenem času usede v možgane, da misliti in razmišljati.

Blaževa poezija je tok njegovih misli, popis slik, ki jih je zaznal z očmi in neprečiščene odložil v možgane. Njegove pesmi znajo biti nenavadne kot njegov življenjepis. Če bo kdaj kdo pisal njegov biografski roman, ga bo lahko naslovil z Lucifer. Osnova za tak roman bi se slišala nekako takole: V osnovni šoli ni pisal spisov in pesmic, ki bi parali srca učiteljic. Zanimal ga je predvsem šport. Igral je košarko, čeprav je bil za glavo manjši od najmanjšega, pa še nekoliko pozno je začel, zato se je ob koncu osnovne šole raje posvetil telesno manj naporni dejavnosti, glasbi, če tistemu, kar je od sebe dal šentjernejski pankbend Pogo, lahko tako rečemo. Po definiciji glasbe pokojnega novomeškega učitelja fizike in klaviaturista skupine Orioni Francija Turka je namreč glasba, kar lahko zažvižgaš. Želja, da bi ob glasbi, ali kar koli je že to bilo, skupine Pogo tudi peli, saj pank temelji predvsem na udarnih besedilih in njim pripadajočih udarnih ritmih, se je lotil pisanja besedil, a je hitro ugotovil, da se njegove poezije ne da uglasbiti. To sta kasneje z imenitnim komadom demantirala Črt Zorko in Jure Košir, a to je že druga zgodba.

»Ko si star petnajst let, spreminjaš svet. Taka so bila tudi moja besedila. Noreli smo, bili smo totalno odbiti, igrali nismo nič takega, kar bi se dalo prodati. Bili smo pravi pankbend stare šole. Igrali smo le svoje skladbe, nobenih priredb. Vsega skupaj smo imeli kakšnih petnajst koncertov. Če bi igrali pogosteje, ne bi preživeli, so bile hude rane,« o tistem v njegovi biografiji prelomnem času pove Blaž Iršič.

Resneje se je lotil poezije v času študija biologije, a to ni bilo namenjeno objavi, pri pisanju je šlo za neke vrste katarzo. Kar je imel v sebi, je pač moral dati iz sebe. Čeprav je po izobrazbi profesor biologije, se je zaposlil kot navaden delavec v proizvodnji v Roletarstvu Medle, kjer pa je v razmeroma kratkem času napredoval vse do vodje proizvodnje, ki nima prav veliko povezave z biologijo.

Na prvo žogo bralec v njegovih pesmih najde predvsem veliko packanja in svinjanja, nekdo bi tudi rekel, da je vulgaren. A to je le ovoj, pod katerim pa se ne skriva čista duša, ampak človek, kakršni smo kdaj pa kdaj vsi, le da večina tega noče videti ali si priznati. Blaž Iršič opazuje svet okoli sebe in ima o njem tudi svoje mnenje. To zapiše brez zavor, zadržkov in samocenzure. Ko piše, se nedvomno zabava, če se ob zapisanem ne smeje, verz zanj ni vreden počenega groša.

Kdor se med branjem njegovih verzov nasmeji, se nad njimi ne more več zgražati in med prebiranjem njegovih pesmi je težko zadržati smeh, pa čeprav bereš o krutih stvareh. Čeprav Blaž tudi v svoji drugi zbirki ne izpušča rdeče niti, ki jo je razpletel v Poeziji za avtomehanike, njegova pesem ni več taka, kot je bila. Blaž pač ni več mlad panker. Zdaj je star panker in življenje je marsikaj v njem obrusilo in zmehčalo, kaj drugega pa naredilo še trše in bolj neizprosno.

Pozoren bralec bo v Človeku pod luno našel tudi zvrst, ki bi se je pravoverni panker sramoval – ljubezensko poezijo. A tudi Miles Davis je v zrelih letih posnel marsikaj, za kar so pravoverni ljubitelji džeza z gnusom zavrgli kot nekaj, kar naj ne bi bil džez. Na primer njegovo izvedbo skladbe Michaela Jacksona Human Nature. Taka je morda tudi Blaževa pesem Zrak v tvojih rokah: Med nama ni ničesar in zato sva si tako blizu. Polž! Čelado na glavo! Kot zrak v tvojih rokah se grejem s tvojo krvjo. V noči, ko psi spijo mirno, sanjajo sanje, ki jih bodo zjutraj pozabili. Sedel sem ponižno v travi in listju, gledal sem, ali bo sonce zašlo, in je.

Blaž svojih pesmi nikomur ni ponujal v objavo. Ni hodil od založbe do založbe in ni poskušal s samozaložbo. Zgodilo se mu je, kar se nekomu, ki ni še nič izdal, ne zgodi. Poklicali so ga iz založbe in ga vprašali, ali dovoli objavo. Potem so ga poklicali tudi iz Beograda in izdali prevod njegove prve zbirke in nekaj v grščino prevedenih pesmi natisnili v neki grški antologiji. To se je zgodilo, ko je bil šele čisto zveže pesniško odkritje. Zdaj bi zanj lahko rekli, da je uveljavljen pesnik. Zanimivo bo videti, kaj se bo zgodilo zdaj. Začetek je obetaven, predstavitev na Malem Banu je bila veličastna, povabljeno občinstvo je pokupilo več knjig, kot jih uspe marsikateremu pesniku prodati vseh skupaj.

Članek je bil objavljen v 48. številki Dolenjskega lista 28. novembra 2019

Igor Vidmar