DL: Ivici Križ Murkova nagrada - Vsi njeni predmeti pripovedujejo zgodbo

22.1.2020 | 11:45

Ivica Križ

Etnologinji Dolenjskega muzeja Ivici Križ letošnja Murkova nagrada za življenjsko delo na področju etnološkega muzealstva – Z Dolenjskim muzejem povezana že od študentskih let, ko je sodelovala z Janezom Bogatajem – V njenih rokah predmeti pripovedujejo zgodbe

Ivica Križ, kustosinja za etnologijo v Dolenjskem muzeju, je letošnja dobitnica Murkove nagrade za življenjsko delo na področju etnološkega muzealstva, ki ji jo je v ponedeljek v Sinagogi Maribor podelilo Slovensko etnološko društvo, poimenovana pa je po po Matiji Murku (1861–1952), utemeljitelju etnologije kot znanosti.

V obrazložitvi nagrade so zapisali, da Ivica Križ, zdaj muzejska svetovalka Dolenjskega muzeja v Novem mestu, v njem že od leta 1980 vodi kustodiat za etnologijo, ki je danes po njeni zaslugi izvrsten in prepoznaven primer etnološkega muzealstva. Na tako visoko raven ga je pripeljala prav nagrajenka, ker je svoje etnološko delo zasnovala široko, s poudarkom na terenskem delu, raziskovanju in predstavljanju. Ob tem se je ves čas zavedala pomena objav in s tem popularizacije etnološkega dela in dediščine.

Križeva je v Novo mesto prišla septembra 1980, po diplomi, iz Ljubljane. Pred njo so se v Dolenjskem muzeju, vsak za krajši čas, z etnologijo ukvarjali Danica Zupančič, Janez Bogataj in Slavka Ložar. Prva naloga Ivice Križ je bila postavitev stalne etnološke zbirke, saj so bili vsi etnološki eksponati do njenega prihoda shranjeni v depojih. Prva stalna etnološka razstava je bila v Ropasovi hiši odprta leta 1986. Po tej razstavi je Križeva v muzeju postavila še vrsto občasnih razstav, kot so Od antičnega vrča do majolke, za katero je dobila Valvasorjevo nagrado, Medičarstvo in svečarstvo na Dolenjskem, za katero je dobila Trdinovo nagrado, Pečarska in keramična industrija na Dolenjskem, Nazaj v otroški raj, Amaterska fotografija in druge. Zelo odmevna je bila tudi razstava o opekarstvu na Dolenjskem V opeko vtisnjen čas in pred kratkim Kleparska delavnica Agnič, kot soavtorica pa je sodelovala tudi pri razstavi in monografiji Tisočletje na okljuku Krke. Ves čas je tudi veliko objavljala tako v strokovnem tisku kot tudi v medijih, namenjenih splošni javnosti, kjer lahko posebej izpostavimo njen izjemen niz prispevkov v Dolenjskem listu v rubriki Naša kulturna dediščina.

Ivica Križ je Ljubljančanka, odraščala je v delavski družini, po končani klasični gimnaziji se je odločila za etnologijo in arheologijo. Že ko je leta 1980 diplomirala, je primanjkovalo služb za etnologe. »Pomagali so nam kar na fakulteti. Poizvedovali so, kje bi lahko koga od nas zaposlili. Vsa delovna mesta so bila zunaj Ljubljane, eno tudi v Novem mestu, kar me ni motilo, saj sem se zavedala, da moram delati, ker me starši, delavci, ne morejo vzdrževati. Dolenjsko sem dobro spoznala že na terenskih vajah, ki jih je v okviru svoje raziskave za magisterij vodil Janez Bogataj. Popisovali smo mline in žage na reki Mirni in njenih pritokih, gradivo pa je potem ostalo v Dolenjskem muzeju,« je pred časom za Dolenjski list povedala Križeva, ki tedaj še ni vedela, da bo za to gradivo skrbela tudi še po več kot treh desetletjih, da bo postala Novomeščanka in bo o Novem mestu in Novomeščanih nekoč vedela več kot kdor koli drug.

Njeno življenjsko delo je nedvomno stalna etnološka razstava Dolenjska in njeni ljudje, s katero je v dveh nadstropjih Ropasove hiše s številnimi predmeti in fotografijami predstavila življenje pretežno kmečkega prebivalstva in obrtnikov od 18. do sredine 20. stoletja, pripoveduje predvsem o življenju ljudi na dolenjskem podeželju, saj je bila Dolenjska v tem času pretežno kmetijska, več kot dve tretjini ljudi je živelo od zemlje, preostali pa od obrti, saj industrije v času, ki ga obravnava razstava, tako rekoč ni bilo. Za to razstavo je leta 2013 dobila Murkovo priznanje. Med drugim je prejela tudi Valvasorjevo in Trdinovo nagrado.

Vendar predmet njenega raziskovanja niso le velike in pomembne stvari ter velike razstave. Neverjetno je, kako zna raziskati na videz drobne in nepomembne predmete in z njimi pripraviti imenitne in izjemno zanimive razstave. Ena takih je nedvomno nedavna razstava o kleparju Agniču oziroma njegovi delavnici. Vsak premet ima svojo zgodbo, Ivica pa zna te zgodbe tudi dobro povedati, kar vsake dva tedna izpričujejo tudi njeni zapisi v omenjeni rubriki našega časopisa, v kateri ta teden predstavlja pušenšank na Trški gori.

Članek je bil objavljen v 46. številki Dolenjskega lista 14. novembra 2019

Igor Vidmar