DL: Zadnja knjiga Ivanke Mestnik - Popotovanje od Poltarice do Čateža

17.1.2020 | 10:15

Ivanka Mestnik je knjigo Krka, zelena žila do srca predstavila v polni dvorani Kulturnega centra Janeza Trdine. Z njo se je pogovarjal Tomaž Koncilija, ki je na Osnovni šoli Grm vrsto let učil slovenščino v isti učilnici kot leta pred tem Ivanka Mestnik. (Foto: Tomaž Grdin)

Krka, zelena žila do srca je zadnja knjiga dolenjske pisateljice Ivanke Mestnik – Svojevrsten potopis popotovanja od izvira do izliva reke, ob kateri je na različnih koncih preživela svoj vek – Pogled v zgodovino, srečevanje s pomembnimi prijatelji, spust z raftom in zgodbe ribiča Petra – Občutljivo do okoljskih problemov

Da je Krka, zelena žila do srca njen labodji spev, pravi pisateljica Ivanka Mestnik, Novomeščanka in po srcu in koreninah Suhokranjka oziroma Krajnšca, kot kdaj tudi pravijo ženskam v njenih rojstnih krajih. Svoj pisateljski opus zaključuje tako rekoč s potopisom ob njej ljubi reki Krki, ki jo je s prijateljicami pred leti prehodila od izvira do izliva in se na tej poti in tudi v mislih dlje zadržala v krajih okoli njene rojstne Drašče vasi in ob Krki, kjer je preživljala otroštvo in mladost.

Da se lahko tudi iz popotovanja po domačih krajih ustvari literarno delo, je pokazal in dokazal že Fran Levstik, da se to ob poplavi potopisov in dokumentarnih filmov iz daljnih eksotičnih krajev še vedno lahko naredi, pa s Krko, zeleno žilo do srca dokazuje tudi Ivanka Mestnik.

Krka jo spremlja že vse življenje. Ko je bila otrok, se je navezala nanjo in jo spoznala v vseh razsežnostih. Takrat so jo še pili in se v njej kopali, bila je polna rib, bila je krotka in prijazna pa tudi silna, grozeča in je v svoje vrtince pod jezom v Drašči vasi in drugod potegnila marsikoga, ki je ni znal spoštovati. Če bi danes zgodbo o dečku in konju, ki sta skupaj svoj konec doživela pod jezom v Drašči vasi, zadnjim slapom pred šmihelskimi brzicami, namalali na prve strani rumenih časnikov in jih opremili z nalepkami tragično, šokantno in senzacionalno, Ivanka zgodbo o dečku, ki tudi v boju z mokro smrtjo ni izpustil svojega konja, opiše kot del življenja, ki je bilo v tistih krajih v tistem času skromno in težko, a na svoj način tudi tako zelo lepo, saj je teklo ob Krki.

Ko je prišel čas mladosti, je Ivanko Krka odplavila nižje vse do njenega znamenitega okljuka, v Novo mesto, kjer jo je prav njena reka, čeprav drugačna, kot jo je poznala, povezovala z rojstnim krajem in jo tolažila, ko je bila potrebna tolažbe. Prvo službo je dobila, kjer se Krka izliva v Savo. Ko je z mosta na Čatežu pogosto opazovala, kako močnejše vode Save požirajo njeno ljubljeno Krko, se ji to nikoli ni zdelo prav in pravično. A tako je to v rekah, kjer velike ribe žrejo manjše in nikoli obratno.

Med svojim popotovanjem od izvira do izliva Ivanka izve marsikaj, česar prej ni vedela, in to tudi pove v knjigi. Vtis nanjo naredijo lepo urejeni nekoč zanemarjeni kraji, ostanki nekdaj mogočnih stavb, nekaterih zapuščenih, kot je grad v Soteski, ali pa lepo obnovljenih, na primer grad Žužemberk in Otočec.

Posebno mesto ima v njeni pripovedi tudi Novo mesto, kraj, v katerem je postala Novomeščanka in je v njem preživela večino življenja in kjer živi še danes, povsem blizu Krke. Pripoveduje, kakšno je bilo to mesto, ko je vanj prišla kot dijakinja, kako je bilo, ko so se sošolci smejali njeni suhokrajnščini, pripoveduje o bogastvu novomeške zgodovine, ki jo na Marofu odkrivajo arheologi, o Janezu Trdini in Ferdinandu Seidlu, ki je dosegel, da ima danes najvišji vrh Gorjancev ime po njem, po Trdini, o novomeški pomladi, o Božidarju Jakcu, Marjanu Kozini, o Piji in Pinu Mlakarju in cilju kolesarskih in tekaških tekmovanj pred rotovžem na Glavnem trgu.

Na stara leta ji je bilo dano doživeti Krko tudi drugače kot pa z brega ali mosta. Prijatelj Emil Glavič jo je z gumijastim čolnom popeljal prek vseh slapov in brzic med Zagradcem in Praprečami. Tedaj se je počutila zmagoslavno in o tej zmagi priča tudi ena od fotografij v knjigi. To je imenitno oblikoval Tomaž Grdin, ki je ob tem prispeval tudi največ fotografij Ivankine reke.

Ivanka Mestnik Krko in kraje ob njej predstavlja tako, kot jih sama pozna in spozna ob svojem popotovanju. Še posebej je občutljiva na okoljske probleme, ki se zrcalijo prav v reki. Z nostalgijo se spominja, kako je bilo, ko so jo ljudje še pili, in žalostna gleda njeno onesnaževanje, cvetenje in šotore ob njej z napisom privat.

Na svoji poti sreča ali se spomni mnogih pomembnih ljudi, ki jih pozna in spoštuje. Krko je nekoč predstavila tudi svoji pisateljski kolegici Branki Jurca. Nekoč sta se na mostu v Drašči vasi nad podrtim jezom in hišo Ivankinega bratranca Frenka srečala s pisateljem in zgodovinarjem Jožetom Dularjem, ki je hvalospev Krki spisal v štirih svojih romanih Krka umira, Krka pa teče naprej, Na drugi strani Krke in Ljudje ob Krki. Tudi o tem srečanju govori fotografija v knjigi. Posebno poglavje je posvetila Petru iz sosednjega bloka, ribiču, ki ji pripoveduje ribiške zgodbe in jih Ivanka zapiše.

Tudi to, da bi rada doživela Glavni trg brez avtomobilov, je zapisala v knjigi, v katero je kot posvetilo zapisala, da je to pa res njen labodji spev, rojen iz velike ljubezni. Želja se ji je uresničila, še preden je knjiga izšla. Da je to njena zadnja knjiga, je rekla že prej, pa je vsakič obljubo prelomila. Pred kratkim je ob obisku na njenem domu štafetno palico predala nasledniku, a težko je verjeti, da ne bo tudi sama še malo potekla in objavila še kakšnega svojega zapisa.

Članek je bil objavljen v 45. številki Dolenjskega lista 7. novembra 2019

Igor Vidmar