Vaš komentar: Ujeti v imetje - do hiš z odrekanjem, zdaj so v breme

20.3.2018 | 14:00

Simbolična fotografija (foto: arhiv)

Simbolična fotografija (foto: arhiv)

Naša domovina je posejana z mnogimi lepimi domovi, hišami, ki pokrajino oblikujejo po naše. V prejšnjem stoletju so bila stanovanja namenjena strokovnjakom. Ostali smo se lotili stanovanjski problem reševati sami. To je bil čas pomoči sosedov in prijateljev in tako so v 70. letih rasle hiše in vikendi. Menda nikjer ni toliko lastnikov stanovanj, kot v Sloveniji.

Generacija, ki je gradila in ustvarjala imetje države in svoje, je omagala. V velikih hišah, na štuka dva, samujejo in skrbijo. Hiše so potrebne obnove in posodobitve. Prevelike so, saj v njih živita dva ali le eden. S stopnicami, preozkimi vrati, neudobnimi kopalnicami, ki so dotrajane, vztrajajo v svojem. To je naše življenjsko delo, vso moč, imetje, mnogo odrekanj je vloženo v stavbo, ki sedaj že obremenjuje. Pa vendar se raje odpovedo varstvenemu dodatku, kot da bi sprejeli pomoč in pri tem dedičem zmanjšali vrednost hiše, imetja, za katerega niso nič naredili. Zanj tudi niso navdušeni in ga tudi niso pripravljeni obnavljati, saj je stanovanje veliko udobnejše in manj zahtevno. Tudi zagotovilo, da pomoč več ne obremenjuje imetja, ni dovolj. Nezaupanje ostaja. Preveč jih je, da bi lahko to stisko samo opazovali. Potrebna bi bila posebna poštena ekipa strokovnjakov, ki bi za primerno ceno te stavbe odkupila, preuredila v zameno za udobno stanovanje in oskrbo v izbranem domu ali v najetih varnih stanovanjih. Preskrbljeni s kurjavo, prehrano in zdravstveno pomočjo, če jo že potrebujejo, bi lahko uživali sadove svojega dela. Poplačani bi bili vsi žulji in odrekanja. Hiše smo si pristradali, se odrekli vsem dopustom, izletom, saj smo jih z majhnimi dohodki in posojili gradili več let. Mnoge so ostale še nedograjene, ker je zmanjkalo denarja in moči. S pokojnino ali dvema je težko graditi in prenavljati. Prav zato je potrebno tako ujetim v imetje, ki bremeni, pomagati.

Potreben je torej premik v glavi. To imetje je dobro unovčiti na starost in sedaj uživati sadove svojega dela. Nobene slabe vesti, ker bi nas kdo moral preživljati. To je bila dobra naložba za starost! Vendar je za premik v glavi potrebna pomoč, ki bi ljudem pomagala z dobrimi nasveti in poštenim plačilom ali prenovo. Ker so starostniki prav zaradi imetja pogosto žrtve nasilja, jih je potrebno zaščititi. Urejeni odnosi bi tudi mladim pomagali, da ne bi računali na imetje, starše pa prepustili družbi. S tem bi se izognili vsem špekulacijam, ki jih sedaj iščejo, da bi imeli imetje brez dolžnosti. V državi je prav zaradi pridnosti in varčnosti te generacije veliko bogastva. Škoda, da bremeni, namesto da bogati. To je generacija, ki ne računa na socialno pomoč, saj so si sami priskrbeli vse. Zato je v teh domovih veliko bolečine, strahu in obupa in osamljenosti. Morda tudi ponosa, ker nočejo prosjačiti. Morda so otroci tudi deležni skrbi države, a oni rastejo, za njimi so starši, ki morajo poskrbeti za njih. Starejši pa nočejo in ne želijo nikogar obremenjevati, zato so stiske še večje. V velikih hišah bivajo zaskrbljeni ljudje, zdaj tudi že bolehni in bolni, zato nemočni, zagrenjeni ob vsem bogastvu želijo pošteno pomoč tudi od države, saj so jo pomagali graditi in bogatiti. Res je, da so uspeli v 25. letih veliko zapraviti, uničiti, polastninili in je malo ostalo. Vendar služb za pomoč in skrb za starejše še niso uničili, zato bi te lahko poskrbele še za ta del državljanov. Morda bodo novo organizirane socialne službe lahko naredile več tudi za te ljudi. Niso socialno ogroženi, ker imajo imetje, a so ujeti vanj in ni jim dobro. Potrebovali bi veliko skrbnih in poštenih, dobronamernih ljudi, uslužbencev, arhitektov, gradbenikov, ki bi prisluhnili generaciji, ki je gradila in bogatila domovino. Več empatije vseh bi starejšim omogočilo lepše življenje. Morda se bo kaj premaknilo v glavah in srcih odgovornih. Prisluhnite! Upanje umira zadnje!

Zapisala Lizika Vardijan iz Novega mesta

starejši najprej | novejši najprej

Komentarji (13)

20.3.2018Oceni iva 

Zelo lepo razmišljanje, vse po resnici. Reševanje omenjene problematike je izjemno zapleteno.Starostniki se večinoma obupno oklepajo teh svojih potratnih hiš, rekoč: "To so moji žulji in od tu ne grem nikamor!"

20.3.2018Oceni bog vas nima rad 

pamet u glavu dok si mlad....

20.3.2018+1     + (1)     – (0)     Oceni Resnica 

Draga Lizika verjetno si ti svojo hišo prodala in si kupila garsonjero. Če že v njej že od nekdaj ne živiš! Ali pa si mlada in želiš " pomagati" ostarelim obenem pa sebi in za mizeren znesek kupiti kako hišo!! Vsak naj se vsak sam , brez " samaritanov" odloča o usodi svojega premoženja! Do tega ima vso pravico!! Niso vsi naravnani le na zapravljanje v lastne užitke. Mnogi mislijo tudi na svoje potomce za katere nihče ne more zagotoviti, da bodo imeli še svoje službe in prihodke ali krov nad glavo!! Ker so starostniki prav zaradi imetja pogosto žrtve nasilja, jih je potrebno zaščititi. " Ker so starostniki prav zaradi imetja pogosto žrtve nasilja, jih je potrebno zaščititi." Kako? Da jim to premoženje preprosto odvzamemo ali da jih prepričamo naj ga prodajo in denar porabijo do zadnjega fičnika za potovanja in dopuste v gorah ali na morju?? Verjemi tudi ostareli niso bedaki ki ne bi znali s svojim premoženjem! Bodo že sami, brez " samaritanske" pomoči ocenili kaj bodo z njim!! Vsekakor pa je vsaka nepremičnina za ostarele neka garancija za oskrbo v času, ko sami zase ne bodo zmogli poskrbeti!Star slovenski pregovor pravi: Ti meni luč, jaz tebi ključ! Prevedeno - če boš na starost dobro poskrbel zame , bo moje imetje tvoje! No, danes za starostnike poskrbi tudi lokalna skupnost, a " ključi" so potem od nje!!

20.3.2018+2     + (2)     – (0)     Oceni Razmišljam 

Ne vem se odločiti ali je ta sestavek namenjen kot nekakšno pikro sporočilo ali kot dobronameren nasvet? Vse prej se mi zdi za prvo, kakor bi se nekdo posmehoval od nekje daleč in pridne, vestne ter marljive zasmehoval že skoraj s kakšnimi prispodobami za Butalce. Ne vem, res ne vem. Tukaj je potrebno v osnovi ločiti vsaj dve veji ljudi: delovni in skrbni do zadnjega, ki z veliko odrekanja živijo svoje skromno vendar družinsko življenje. Na drugi strani so družbeno angažirani ljudje, ki jih je povsod veliko samo znotraj družine ne. Tovrstni ljudje so značilni po tem, da radi zapravljajo zase, radi potujejo, niti dneva ne morejo biti doma sami ali v krogu družine in po navadi tudi ne vlagajo veliko v urejenost domačega ambienta, saj slednjega tudi ne koristijo veliko. Tako, da z nobeno od teh dveh vej ni nič narobe. Zakaj bi bilo? Lepo je enim in drugim in vsak si kroji svoje življenje in tudi usodo. Meni osebno je veliko bolj pomembno, da živim prostorno na 300 in nekaj kvadratnih metrih bivalne površine, imam okrog hiše prostoren travnik, sadovnjak, vrt itn. Seveda je za vse to potrebno veliko dela za tako finančno vzdrževanje kot fizično ohranjanje pri spodobnem izgledu. Vendar spet, vsakomur svoje, če le osrečuje in izpopolnjuje človeka.

20.3.2018+3     + (3)     – (0)     Oceni Resnica 

Razmišljam zadetek v polno!! Z ženo sva se vse življenje odrekala marsičemu da sva si ustvarila to kar imava. Sorodnica in njen mož pa sta ves zaslužek namenila za skromno hrano, najeto stanovanje in seveda za potovanja, zimovanja , letovanja in žurke! Danes sta ostarela, penzije majhne, otroci hodijo po njunih stopinjah, onadva pa stokata da nimata nič in komajda da sklanfata za stroške in skromno prehrano! Najbolj pa se bojita kdo bo zanju skrbel ko obnemoreta.. Vsak je svoje sreče kovač. Če v preden ostariš nič ne nakuješ se ti ponavadi slabo piše ...

21.3.2018+1     + (1)     – (0)     Oceni OBČAN 

Resnica: Se popolnoma strinjam. Starost bo vprašala, kaj je delala mladost, pravi slovenski pregovor. Pa še kako ima prav. Ustvarjati moramo, ko smo mladi! Je pa danes še ena velika težava in ta se imenuje NESTRPNOST GENERACIJ. Mladi se danes želijo osamosvojiti (a ne vsi), živeti po svoje a daleč od roditeljev. Z malo denarja bi se dalo preurediti marsikatero hišo, da bi postala dvostanovanjska. Dva ali trije rodovi bi živeli pod isto streho. Stari starši bi lahko pomagali mladim, pa še stroški bivanja bi bili za vse manjši. Tako pa gredo raje mladi na svoje, potem pa stokajo, kako je težko in drago življenje in kako je bilo včasih vse lažje. NEUMNOST! Malo potrpljenja in bo vse lažje: Za ta stare in za ta mlade!!!

21.3.2018+1     + (1)     – (0)     Oceni janaa 

Bili so časi, ko smo drug drugemu pomagali graditi. Za vse je bilo treba nekje odtegniti in "prišparati". "Resnica" prav pišeš, nekdo je vlagal v hišo in si naredil prostor pod soncem. Mogoče včasih tudi preveliko, toda tako je bilo. Nekateri pa so svoj in še denar na kredit, porabili za svoja potovanja in ostale dobrine. Res ne vem kaj je bolje, ali vse zapraviti "do daske" in biti na starost kljub pokojnini, na državne stroške v domu za starostnike. Imam hišo in še kaj, imam dobre otroke, vnuke, nekaj prihrankov za težke dni, če bom porabila če ne naj ostane njim, ki me imajo in jih imam rada. Vsi se moramo zavedati da za nami ostane le spomin, na tisto kar smo jih izkazali, to je ljubezen in pomoč drug drugemu. Država mi ni dala ničesar, samo vedno in vedno zahteva več davkov in mi trga za svoje nikoli polne žepe. Le to mi daje upanje, da ničesar ne bodo nesli s seboj ko jih pokliče Matilda. Ta pa ima svoj plan, ki ga nenehno izvršuje. Pa srečno če nam nekega dne poreče vlada, da hiše več niso naše in jih proda najboljšemu kupcu.

21.3.2018Oceni pripomba 

Po dooolgem času, spodobni in poučni komentarji. Bravo !

21.3.2018+1     + (1)     – (0)     Oceni Roman 

Resnica, kaj si že iz Kumrovca nazaj? Baje so te opazili ko si zadnjič tja romal, je še vse isto al...sam nostalgija v smislu-BILO JE NEKOČ?

22.3.2018—     + (1)     – (1)     Oceni Resnica 

Roman -pepček! Zate je vse naonaci politika?? Samo zato še živiš ;-)))!!

začetnapredhodna Stran: 1/2naslednjazadnja

Komentiraj prispevek

Za komentiranje tega članka morate biti prijavljeni.

Prijava