DL: Portret tedna - Tomaž Slak

18.3.2018 | 14:30

Dr. Tomaž Slak veliko govori. In oziroma ker veliko dela. Dan začne zgodaj zjutraj na fakulteti za arhitekturo, kjer je zadnjih pet let docent, pred tem je bil desetletje asistent, popoldnevi pa so prav tako v znamenju arhitekture, saj do poznega večera dela še v svojem biroju. Vmes si vzame le uro in pol zasebnosti, ko je nedosegljiv, in ta čas nameni partnerici Mojci. Tudi ona je zaposlena na fakulteti in v smehu Slak doda, da je vajena delati z ljudmi, ki svojega poklica ne le opravljajo, ampak ga živijo, sicer bi težko vztrajala že 15 let.

Otroštvo je preživel pod Trško goro, na gradbeni šoli se je še kot štipendist Pionirja ob obisku študenta Matjaža Mehleta »okužil« z arhitekturo, poskusil s sprejemnimi izpiti in uspel. Ker je nekdanji gradbeni gigant propadal, ga niso zaposlili in mu s tem odprli pot v kasnejše akademske vode. V smehu sicer prizna, da je študiral nelaskavih osem let, kar danes svojim študentom, s katerimi je med drugim letos dobrodelno zgradil šolo v Ugandi, seveda odsvetuje. A ob študiju je počel še marsikaj, prakso pridobival v vrsti birojev, prepotoval dobršen del Evrope, se zaljubil v Barcelono in Rim, pred varnostniki bežal po Stonehengu, saj so ga ob njegovem obisku ravno zapirali, deloma pa se je dotaknil tudi »študentske politike«. Iz tistih časov pozna tudi novomeškega župana Gregorja Macedonija, ki ga je leta kasneje povabil v svojo ekipo.

Vmes je Slak kot večina začetnikov v tej profesiji začel z oblikovanjem, njegov je bil prvi logotip DNŠ in plakati za cvičkarije, kaj kmalu pa se je lotil tudi projektiranja hiš. Njegova dejansko prva še danes stoji v Regrči vasi, o občutkih, kako je nekaj narisati na papir in potem opazovati gradnjo, pa pravi: »Dlake so pokonci, in tako je še danes! Še vedno se učim, da hiša ni moj ´otrok´, sicer te hitro prevzame obup: kot umetnik iz ničesar oblikuješ zamisel, v katero nato s svojimi željami posega naročnik, ko uskladiš te reči, pa so tu izvajalci in cene gradbenih del, ki zadeve dodatno zapletejo.«

Za končen uspeh je dialog z vsemi ključen in očitno Slaku ta dobro teče, saj je imel v vseh letih le eno slabo izkušnjo, z ostalimi naročniki pa ostaja tesno povezan še leta. Med drugim je projektiral hostel Situla, prenovo dvorane v GŠ Marjana Kozine, hotel Rakar itd., redno sodeluje v komisijah za raznorazne arhitekturne natečaje. Tudi tisti za novo podobo Glavnega trga, saj ga je poklicna pot pripeljala do urbanizma, vede, ki se jo po njegovih besedah ves čas učiš. Sodeloval in opazoval je preobrazbo Ljubljane: »Spomnim se asfalta, ko sem šel s katrco čez tromostovje in parkiral na Mestnem trgu. Si to danes lahko sploh predstavljate? Doživel sem umikanje avtomobilov in privabljanje pešcev in kolesarjev. Danes se dogaja, da ne morem iz pisarne zaradi mimohoda množice turistov.« Kot predsednik urbanističnega sveta na MO Novo mesto se je lotil zahtevne naloge, ki jo bo, tako pravi danes, nekoč predal drugemu, redno zaposlenemu mestnemu arhitektu, čigar delovanje ne bi smelo biti vezano na mandat kogarkoli, saj je prostor preveč dragocen, da nanj ne bi gledali dolgoročno in delovali premišljeno: »To je naše največje bogastvo, nimamo ne nafte ne diamantov, le ta čudovit prostor z vsemi naravnimi viri vred!«

Njegov javno objavljen življenjepis z akademskimi dosežki in izvedenimi ali načrtovanimi projekti se razteza čez osem tipkanih strani, za kar v našem portretu ni prostora. Kot nečak pokojnega Lojzeta Slaka in otrok izjemno talentirane glasbene družine bi tudi o tem lahko govoril dneve, a oči mu najbolj zasvetijo, ko se beseda vrne na arhitekturo in prostor. Tudi ali predvsem zaradi trenutnega zgodovinskega projekta rojstnega mesta.

Članek je bil objavljen v 45. številki Dolenjskega lista 9. novembra 2017

Mirjana Martinović