DL: V Plečniku bila tudi Bela krajina

17.2.2018 | 14:40

DL: V Plečniku bila tudi Bela krajina
Župnik Jože Pavlakovič z leseno maketo preloške cerkve po Plečnikovih načrtih, v ozadju arhitektov portret, delo Božidarja Jakca (Foto: M. B.-J.)

Župnik Jože Pavlakovič z leseno maketo preloške cerkve po Plečnikovih načrtih, v ozadju arhitektov portret, delo Božidarja Jakca (Foto: M. B.-J.)

Opazke, da v Beli krajini ni ničesar, kar je ustvaril veliki slovenski arhitekt Jože Plečnik, so spodbudile Preločanko Ano Starešinič, da je dala pobudo za razstavo Plečnik v Beli krajini, ki so jo odprli v Pastoralnem centru v Črnomlju in katere soavtorica je. Ana se je spomnila, da je še kot otrok v preloški cerkvi sedela na Plečnikovih klopeh in pod Plečnikovimi lestenci.

Plečnik je leta 1953 načrtoval tudi novo cerkev na Preloki, potem ko je bila med vojno prejšnja precej poškodovana in tudi premajhna. A do realizacije ni prišlo, ne ve pa se tudi, kdo je bil naročnik. »V Plečnikovih načrtih je zvonik preloške cerkve na preslico in v vasi smo že začeli razmišljati, da bi jo zgradili, a pojavili so se protiargumenti, da je že sedanja prevelika in da jo težko vzdržujemo. Je pa vsaj leseno maketo po Plečnikovih načrtih izdelal poljanski župnik Jože Pavlakovič, sicer Preločan,« je med drugim na odprtju razstave povedala Starešiničeva.

Plečnik je naredil tudi načrte za dragatuško cerkev, saj je bila znamenita cerkev sv. Janeza Krstnika z dvema zvonikoma porušena v bombardiranju 5. maja 1944. Plečnik je načrte za novo dragatuško cerkev z enim zvonikom, ki pa je spominjal na dva, pripravljal v letih 1953 in 1954, domnevno na pobudo župnika Leopolda Lončariča. Kot je mogoče razbrati iz dokumentov v arhivu, je župnik leta 1963 na črnomaljski občini zaprosil za izdajo gradbenega dovoljenja za cerkev po Plečnikovih načrtih, a ga zaradi takratnih političnih razmer in odločitev ni dobil.

V zapuščini Jožeta Plečnika so ohranjeni tudi načrti za štiri javne zgradbe v Metliki, čeprav so jih načrtovali devet. Nobenega od načrtov žal niso uresničili. Domnevajo, da je dala pobudo za načrte Gizela Šuklje, ki je imela metliške korenine, v letih od 1934 do 1946 pa je bila vdana in tesna asistentka ter sodelavka Jožeta Plečnika. Njen največji, a neuresničen projekt za Belo krajino je prav urbanistični načrt Metlike, ki ga je skupaj s Plečnikom snovala v letih od 1943 do 1945, zasnovan pa je bil po zgledu Plečnikovih urbanističnih posegov v ustroj Ljubljane. Kdo je dal pobudo za ta načrt in načrt devetih javnih zgradb, ki so v njem obdelane, ni povsem jasno, po vsej verjetnosti pa je bila to Šukljetova, saj je bil njen stric Ivan Golia pred drugo svetovno vojno metliški župan. Metlika naj bi tako na mestu, kjer še danes stoji cerkev sv. Nikolaja, dobila novo cerkev. Zraven pa še stavbo mestnega poglavarstva, kopališče, ljudsko, strokovno in meščansko šolo, gostišče, zavetišče ter most.

Plečnika z Belo krajino povezuje tudi novomašniški kelih, ki ga je po njegovih neuresničenih načrtih iz leta 1946 za Slavka Judeža, župnika v Višnji Gori, ki je po rodu iz Grdunov v preloški fari, izdelal pasar Ivan Erklavec z Lavrice. Jože Plečnik pa ni bil z Belo krajino tesno povezan le prek arhitektke Šukljetove, ampak tudi z belokranjskim rojakom in ljubljanskim županom v letih od 1935 do 1942 dr. Jurom Adlešičem, Otonom Župančičem in njegovim sinom Markom, ki je bil Plečnikov učenec, ter Božom Račičem.

O tesnem sodelovanju Plečnika in dr. Adlešiča, ki sta, ko je slednji županoval v Ljubljani, izpeljala številne velikopotezne arhitekturne projekte, je na odprtju razstave pripovedoval velik poznavalec Plečnika in njegovih del dr. Damjan Prelovšek. Poudaril je, da so Ljubljančani lahko hvaležni prav dr. Adlešiču, da ima glavno mesto toliko Plečnikovih stavb, da jih ne more več niti vzdrževati. Po njegovem je Plečnik eden najpomembnejših cerkvenih arhitektov 20. stoletja in prav bi bilo, da bi se tega zavedala tudi Cerkev. A tudi posvetna oblast, ki bi mu lahko vsaj letos, v Plečnikovem letu, ko mineva 60 let od njegove smrti, 145 let od njegovega rojstva in 10 let od začetka postopka za njegovo beatifikacijo, v glavnem mestu namenila kakšno ulico.

Članek je bil objavljen v 47. številki Dolenjskega lista 23. novembra 2017

M. Bezek-Jakše

Komentiraj prispevek

Za komentiranje tega članka morate biti prijavljeni.

Prijava