DL: Človeško ribico morali posvojiti

16.1.2018 | 12:30

Na novinarski konferenci (z leve): dr. Dušan Plut, Andrej Hudoklin, Niko Šuštarič, prof. dr. Rok Kostanjšek, prof. dr. Boris Bulog in doc. dr. Lilijana Bizjak Mali. (Foto: M. B.-J.)

Gotovo bo treba storiti še marsikaj, da bodo Belokranjci začutili, da je črna človeška ribica belokranjska, je prepričan Niko Šuštarič, predsednik društva Proteus, okoljskega gibanja Bele krajine. Pa vendar se je, kot je dejal na novinarski konferenci o ogroženosti in zavarovanju črne človeške ribice v Beli krajini, ki je bila na Jelševniku, v zadnjih 30 letih nabrala vrsta znanstvenih spoznanj, s pomočjo katerih so začutili tako problem kot tudi priložnost, še zlasti v turizmu.

Seveda pa se morajo Belokranjci še posebej pri reševanju težav povezati med seboj. Največji problem, ki ga je pri ohranitvi habitata človeške ribice treba rešiti, je onesnaženost podzemnih voda. V znanstveni literaturi je na primer potrjena domneva, da je za človeško ribico in za druga živa bitja v podtalnici nevarna že koncentracija nitratov v višini 10 mg/l. To pa je bistveno manj kot je mejna vrednost, določena v Uredbi o stanju podzemnih voda, ki je kar 50 mg/l, tako kot v EU. A nekdaj je bila tudi pri nas mejna vrednost 10 mg/l in tukaj zagotovo ne bi smeli popustiti pred EU. Prav tako kot z nitrati je v zadnjih letih belokranjska podtalnica prekomerno onesnažena tudi s fosfati. To po besedah prof. dr. Borisa Buloga časovno sovpada z začetkom bioplinske elektrarne na Lokvah pri Črnomlju in razlivanjem bioplinske gnojevke po poljih.

Druga grožnja belokranjskemu podzemlju je očitno še vedno tudi PCB, ki so ga pred več kot tremi desetletji pri proizvodnji kondenzatorjev uporabljali v semiški Iskri. Ob večjih nalivih ga, kot vedo povedati domačini, še vedno izplavlja iz podzemlja. Kot je bilo slišati na novinarski konferenci, naj bi po znanih pisnih virih sarkofag ob tovarni, v katerem je 6.000 m3 zemljine, pomešane s 30 tonami PCB, puščal, PCB pa naj bi se najverjetneje spiral v podtalnico. V izviru Jelševniščice, kjer je eden od habitatov črnega močerila, pa so živali močno obremenjene tudi s težkimi kovinami, kot sta arzen in cink. Te so prišle v podzemlje iz deponije nekdanje Beltove livarne.

Andrej Hudoklin z novomeške območne enote Zavoda RS za varstvo narave se zaveda, da je reševanje problemov, ki ogrožajo podzemno vodo, zahtevno in kompleksno, gotovo pa tudi dolgoročno. S tem se je strinjala tudi naravovarstvenica Mira Ivanovič. Po njenih besedah je trajalo desetletje, da je dobila status Krupa, šest let je morala nanj čakati Lahinja, pri Kolpi pa je šlo hitreje. Pri črni človeški ribici se po šestih letih ni premaknilo še nikamor. Pričakujejo pa, da bo pomemben prispevek k ozaveščanju lokalne javnosti dodal projekt LAS, ki naj bi ga začeli konec letošnjega leta. Na primeru črne človeške ribice naj bi predstavili, kako varovati človeško ribico v Beli krajini.

In kot je dejal Šuštarič, bi morali človeško ribico in vse, kar je povezano z njo, v Beli krajini posvojiti. Je pa v prizadevanjih, da bi bila Bela krajina bolj prepoznavna po črni človeški ribici, dozorela ideja o likovnem in literarnem natečaju za belokranjske učence in dijake o tej največji jamski živali na svetu.

Članek je bil objavljen v 44. številki Dolenjskega lista 2. novembra 2017

M. Bezek-Jakše