DL: Bela krajina - Lega ugodna, infrastruktura preskromna

7.1.2018 | 14:00

Matej Akrapovič, Tomaž Kordiš in Jože Cajnar (z leve) na podjetniškem forumu (Foto: M. B.-J.)

Tako so menili na podjetniškem forumu, ko so govorili o priložnostih belokranjskega gospodarstva – Potrebovali bi tretjo razvojno os, sodobno železnico, primerno elektriko in optiko

V Črnomlju je bil minuli teden belokranjski forum, na katerem je najprej tekla beseda o tretji razvojni osi. V Beli krajini so prepričani, da gre tokrat zares, saj, kot je dejal metliški župan Darko Zevnik, še nikoli niso imeli tako trdnih zavez kot sedaj, ko je podpisan protokol. Že leta 2007 pa so se v Beli krajini poenotili glede trase, zato si, tako Zevnik, zaslužijo to cesto.

Darja Kocjan, generalna direktorica direktorata za kopenski promet na ministrstvu za infrastrukturo, je sicer priznala, da je evropski denar za ceste težko dobiti, računajo pa na posojila Darsa in pomoč države. Zatrdila je, da je tretja razvojna os izvedljiva in realna.

Predstavili so tudi tri podjetniške zgodbe mladih Belokranjcev. Sebastjan Štarkel, lastnik podjetja Starkmat iz Črnomlja, je predstavil stolček za aktivno sedenje otrok, napovedal pa tudi tovrstni stol za odrasle. Denis Plut iz Rožnega Dola, nosilec dopolnilne dejavnosti na ekološki turistični kmetiji in ribogojnici Mlinar, je govoril o njihovih dejavnostih na kmetiji: ribogojstvu, turizmu, govedoreji in storitvah s kmetijsko mehanizacijo. Maja Imširović iz pivovarne in vinske kleti Vizir ter Mojca Kokalj Imširović iz podjetja Mithraeum pa sta predstavili povezavo med proizvodnjo opreme za pivovarne in izkušnjami v pivovarni.

O priložnostih in izzivih v belokranjskem gospodarstvu so govorili Matej Akrapovič, finančni direktor v podjetju Akrapovič, direktor Kmetijske zadruge Metlika Jože Cajnar in direktor Gospodarske zbornice Dolenjske in Bele krajine Tomaž Kordiš. Akrapovič je dejal, da njihovo podjetje, ki ima 1.100 zaposlenih, še raste, kar se bo odrazilo tudi pri zaposlovanju v Črnomlju, kjer je največ zaposlenih. Cajnar pa je dejal, da se v vseh štirih programih vidijo tudi v Beli krajini. Sicer pa načrtujejo program vino razširiti na višegrajsko skupino in na Kitajsko. V programu mesnine želijo čim več živine odkupiti v Beli krajini in odkup raste. Tudi v programu trgovine imajo rast, v programu gastro, v katerem oskrbujejo gostince, pa iščejo proizvajalce z vegansko proizvodnjo, ki vse bolj zanima gostince.

Akrapovič je priznal, da imajo precej težav z iskanjem ustreznega kadra, a bi bilo po njegovem veliko lažje, če bi bile boljše prometne povezave z Belo krajino. Zato veliko stavi prav na tretjo razvojno os. Razmišljajo tudi, da bi uvedli nove izobraževalne programe za svoje potrebe. Na vprašanje, kam je šla belokranjska delovna sila, je Darko Zevnik pojasnil, da je veliko Belokranjcev našlo delo v Novem mestu ali celo v Ljubljani, precej se jih je odselilo. »Metliška občina je bila nekdaj znana po tekstilni industriji, tekstilni delavci pa so danes težko zaposljivi. Podobno je z nekdanjimi Iskrinimi delavci v semiški občini in Danfossovimi v črnomaljski. Brezposelnost je več kot 13 odst., a delodajalci tarnajo, da ni mogoče dobiti delavcev,« je dejal metliški župan. Semiška županja Polona Kambič pa je pojasnila, da so se njihovi delavci zaposlili v industrijski coni Vrtača ali pa čakajo na upokojitev. »V naši občini ne čutimo visoke brezposelnosti, slišim pa, da imajo podjetja težave z iskanjem delovne sile in gredo po njo celo v tujino. Sicer pa nudimo ugodnosti mladim družinam, da bi ostale doma,« je dejala Kambičeva. Po Kordiševem mnenju je ključna težava v tem trenutku strukturna brezposelnost, kadrovski viri so omejeni. »Bela krajina ima odlično lego, saj so le 100 kilometrov od nje oddaljena tri letališča, pristanišče in dvoje glavnih mest. V Beli krajini vidim potencial za prihod novih proizvodnih in storitvenih podjetij in ni izgovorov, da jih ne bi mogli zagnati. Dokaz za to je Akrapovič,« je bil prepričan Kordiš.

Po Cajnarjevem mnenju pa bi morali upoštevati tudi latentno brezposelnost. »Bela krajina je plačala visoko ceno osamosvojitve. Iz Hrvaške jih je veliko delalo v Beli krajini in puščalo tu denar, po osamosvojitvi pa so ti delavci ostali onkraj Kolpe. Pri Belokranjcih je tudi ta težava, da gostoljubnosti in lepe narave ne znamo zaračunati, ampak ju podarjamo. V Beli krajini so velike možnosti za povezavo trajnostnega turizma in kmetijstva, vendar pa je težko razvijati turizem brez ustrezne infrastrukture,« je dejal Cajnar, prepričan, da Bela krajina potrebuje podoben zakon kot Prekmurje, ki bo spodbudil mlade, da ostanejo doma. Kambičeva je menila, da posebnega zakona Belokranjci najbrž ne bodo dobili, ker obstajata zakon o skladnem regionalnem razvoju, iz katerega poskušajo iztržiti čim več, in program Pokolpje.

A kot je dejal Kordiš, je žal belokranjska železniška proga zastarela, za razvoj gospodarstva pa bi nujno potrebovali še tretjo razvojno os, primerno električno napetost in optiko. In če bi imeli vse to, bi po Akrapovičevem mnenju podjetniki kar sami prihajali v Belo krajino.

Članek je bil objavljen v 43. številki Dolenjskega lista 26. oktobra 2017

M. Bezek-Jakše