DL: Njune sveče so napolnjene le s parafinom

6.1.2018 | 18:20

Tone in Anica izdelujeta več kot 30 vrst sveč, ki jih tudi prodajata v trgovini doma.

Z avtomatsko polnilnico na dan lahko naredita okoli 3.000 sveč.

Parafin v ploščah je treba v posebnem kotlu najprej stopiti.

Pred dnevom spomina na umrle imajo polne roke dela tudi svečarji. V Žužemberku se s tem kot edina v Suhi krajini ukvarjata Tone in Anica Perko, ki pravita, da je to obdobje vrh sezone za svečarje, ki pa si zaradi popustov, ki jih narekuje čedalje bolj zahteven trg, ne manejo roke. Dela je veliko, zaslužka pa ne več toliko kot pred leti.

Tone in Anica se z izdelovanjem sveč ukvarjata že skoraj dve desetletji. Ko sta opazovala ljudi, ki so po domovih prodajali sveče, se jima je utrnila ideja, da bi tudi sama doma lahko poskusila s svečarstvom. Začela sta skromno. »Imela sva en kotel, velikosti 60 x 60 centimetrov, s prostornino 100 litrov. Potrebovala sva ga za taljenje parafina, ki smo ga nato ročno z vrči nalivali v prazne sveče,« se začetkov spominja Anica. Tone je takrat še hodil v službo, popoldne pa sta, kolikor jima je dopuščal čas, izdelovala sveče. Na dan sta jih naredila okoli 200.

Postopoma sta pridobila vse več strank, ki so jima zaupale, in potrebe po širitvi dejavnosti so bile čedalje večje. Zato sta leta 2003 kupila prvo avtomatsko linijo, ki je na uro napolnila 500 sveč. »Obenem sva kupila tudi stroj za stiskanje vložkov,« pravi Tone in doda, da sta s tem proizvodnjo močno povečala. Doma je bilo dela vse več, zato se je odločil, da pusti službo, kajti v enem dnevu sta izdelala okoli 3.000 sveč.

VETER JIH NE RAZNAŠA PO POKOPALIŠČU

Najbolj plodno je bilo obdobje med letoma 2008 in 2012, ko sta v enem letu prodala okoli 300.000 sveč, kar je skoraj še enkrat več, kot jih na trg ponudita danes. »Po 2014 je prodaja predvsem zaradi izredno slabe plačilne discipline upadla. Danes peljemo samo tistim, ki so zmožni plačati račun,« pravi Tone, ki ima z nekaterimi strankami slabe izkušnje, zato je zlasti pri novih še posebno pazljiv.

Mnogi so z njima že od začetka in jima zaupajo, kajti vedo, da bodo dobili svečo, ki bo gorela kar nekaj časa. »Naše sveče niso nalite s parafinsko peno, v kateri je tudi do 30 odstotkov zraka, temveč izključno samo z voskom,« poudari Anica. Zato so njune sveče v povprečju težke več kot 400 g in jih v vetru ne odnaša po pokopališčih. »To je zelo pomembno, zato naše sveče v povprečju gorijo tri dni in pol, ista sveča pri konkurenci pa dan in pol manj,« pravi Tone. Obema z ženo ni pomembna količina, temveč predvsem kvaliteta sveče, kar se pozna pri končni ceni, zato v večje diskonte in trgovine, kjer je bolj v ospredju predvsem nizka dobavna cena, ne moreta prodreti.

NAJBOLJŠI JE RUSKI PARAFIN

Izdelava sveče sicer ni zahteven postopek. Najbolj pomembna zadeva pri tem je parafin, pravi Tone. Pri njih uporabljajo ruski parafin, ki na trgu velja za najboljšega. »Za bele sveče uporabljamo parafin, ki ima le pol odstotka olja, za rdeče in barvaste sveče pa se lahko uporablja tudi malo slabši,« razloži Tone. Svečarji razlikujejo letni in zimski parafin, ki ima nižje tališče, zato takšne sveče, če jih prižgemo poleti, še hitreje pogorijo. V nekaterih trgovinah, kjer ne prodajo vseh zalog, tudi poleti na policah ostane sveča z zimskim parafinom, ki v vročini na razgretem marmorju pogori zelo hitro. Sama temu posvečata posebno pozornost, zato pozimi narejene sveče poleti ne dostavljata kupcem.

Parafin, ki ga pripeljejo v ploščah, je treba v posebnem kotlu stopiti, kjer ima temperaturo do 80 stopinj Celzija. Avtomatska polnilnica tekočega potem nalije v prazne sveče, v katerih sta vstavljena vložek in tako imenovan takt oziroma vrvica za prižig. Izdelujeta okoli 30 vrst sveč, vsako narejeno serijo pa tudi testirata, da vidita, kako dolgo gori. Poleg trgovine doma imata na pokopališčih postavljene tudi svečomate. Trenutno jih je sedem, že večkrat pa so bili tarča objestnežev, ki iz njih ropajo drobiž. Čeprav popravilo zaradi vandalizma kar precej stane, jih še ne mislita odstraniti, kajti prodaja v svečomatih predstavlja več kot 10 odstotkov njunih letnih prihodkov. V porastu je zlasti prodaja elektronskih sveč, čeprav so od navadnih zaradi baterijskih vložkov okolju manj prijazne. Tone poudarja, da si vsi svečarji, povezani v konzorcij proizvajalcev, prizadevajo in prispevajo za čisto okolje, kajti od vsake prodane sveče plačujejo šest centov za reciklažo in predelavo. V Sloveniji se s tem ukvarjata dve podjetji, ki plastiko pretopita in jo potem uporabita v druge namene, pravi Tone in v isti sapi doda, da obstajajo tudi sveče, ki so narejene iz odpadne embalaže.

Članek je bil objavljen v 43. številki Dolenjskega lista 26. oktobra 2017

Besedilo in fotografije: Rok Nose