DL: Srečanja - Vzvišena večna pesem katedral

18.10.2017 | 11:00

Cerkev Marije Vnebovzete na Veliki Dolini

Med rožami

Na klopi kot pod svodom katedrale

Kakor katedrala se zdi brežiški mestni park pri gradu. Krošnjam visoko gori ne manjka dosti do tega, da bi druga ob drugi in druga v drugi ustvarjale vtis cerkvenega stropa. Spodaj, pod tem svodom, klopi parka in na eni od klopi nekega dne v nekem trenutku en človek.

Spodobilo se je ob tej podobi dneva reči človeku na klopi: »Dober dan.« Zdelo se je, da je izrečena beseda vsaj pobožala, če ne ozdravila dušo, kajti s klopi v omenjeni »katedrali« je priplaval glas, mogoče nekoliko skrhan, a z neko barvo v sebi, ki razodeva globokega duha, s katerim je mogoče nekoliko obračunala občasna sivina vsiljenega vsakdana.

»Veronika Rostohar,« se je predstavila gospa, tisti edini človek tisti trenutek na klopi parka – katedrale.

Zaradi tistega, kar je o sebi in svoji družini povedala v nadaljevanju pogovora, ne bi bilo niti malo nenavadno, če bi začela peti. Povedala je namreč, da je bila v njeni družini doma glasba. Ona je pela na koru. Vstopite v cerkev Marije Vnebovzete na Veliki Dolini, velike kot katedrala, in začutili boste, kako vas prevzame notranjost te velike stavbe. In če pod svodom tega velikega božjega hrama plava pesem s kora, se tisti trenutek bivanje navzočih premakne nad njihovo vsakdanje občutenje življenja. Sila spomina je Veroniki mogoče, najbrž, omenjenega dne v brežiškem parku – katedrali priklicala prav tisto davno dolinsko pesem spet v zavest. In je rekla: »V cerkvi na Veliki Dolini so velike orgle. Pravijo, da sta jih izdelala brata Zupan iz Kamne Gorice. Naš ate je petdeset let igral na te orgle. Potem je na te orgle igral tudi moj brat Miha.«

To, česar se je ono dopoldne o očetu Mihaelu - Mišku, srčnem organistu, spomnila v parku – katedrali Rostoharjeva, je velika zgodba sama po sebi, ne samo velika zgodba Velike Doline. Orgle, ki sta jih izdelovala Ignacij in Ivan Zupan, ali pa pozneje Ignacij sam, so namreč slovit primerek mednarodno najvišje odlikovanih tovrstnih Zupanovih glasbil.

Ni vse v življenju pesem. Veronikin stari oče je bil čevljar – čevljariti pa je drugo kakor peti, čeprav gre delo čevljarju od rok kakor pevcu pesem iz grla. In vendar je tudi čevljarsko življenje odraslih bogatilo Veronikino otroštvo. »Ker je bil stari ate čevljar, smo otroci spoznavali vse vasi tam okoli, ker smo morali nositi popravljene čevlje ljudem nazaj. Stari ate je imel tudi cel kup kopit,« se je spomnila Veronika. Videti kopito je pomenilo videti nekaj tehnično zelo dodelanega, kar je opazovalec nezavedno sprejel vase kot neko veličastno dediščino, ki vstane v spominu, kadar nastopi primeren trenutek.

Pesem je lahko tudi čebelja. Razlikuje se od človekove, a obstaja. »Ate je imel tudi čebele,« je poiskala še nekaj iz najlepšega življenja.

Veronika bi skoraj pela samo po nemško, če bi se stvari zasukale drugače. Rodila se je v Nemčiji trinajstega decembra leta 1945 staršem izgnancem med 2. svetovno vojno. Zdaj živi začasno v Brežicah, pred tem je bila več kot štirideset let na Ponikvah nad Veliko Dolino. Je sama in ni sama. Od enajstih otrok jih je še devet, vsako leto se srečajo, pride tudi sestra iz Nemčije, iz tiste Nemčije, ki je po malem tudi Veronikina usoda. »Nisem bila izgnana v Nemčijo, bila pa sem 'dognana' iz Nemčije,« se je Veronika Rostohar, rojena Brce, poigrala z besedami in še na ta način dokazala svežino duha, ki se je prve trenutke skrivala za nekim drugačnim izrazom obraza.

Sila družinskega spomina na lepoto korskega petja in na to, kako je ate igral v cerkvi na Veliki Dolini na orgle, se je iskreno utelesila med drugim tudi v Veronikinem bratu Lojzetu. On je župnik v Brusnicah. Brusnice niso daleč od Brežic zemljepisno in tudi brat in sestra sta si še vedno blizu.

Brežiški park – katedrala je med pogovorom dosegla opoldanska svetloba junijskega sonca. Če bi stopila izpod svoda krošenj na polno svetlobo, ne bi mogla ugotoviti, ali sva majhna ali velika človeka, ker opoldne sonce ne meče sence. Človek je toliko velik, kolikor ni majhen, pa naj bo nizek ali visok. Mogoče to celo piše v kateri knjigi. Veronika jih je v otroštvu prebrala veliko. »Na šoli ni bilo take knjige, da je nisem prebrala. Tudi z baterijo pod odejo ponoči sem brala,« se je nasmejala, ko je brežiški park – katedrala šumel svojo pesem krošenj. Petje, glasba – del človeka je menda to, naj se človek zaveda tega ali ne.

»Tako lepo je peti. Vsaka pesem ti nekaj pomeni. Cerkvene pesmi so mi bile zmeraj lepe. Saj so vse pesmi, tudi ljudske, lepe, ampak cerkvene so nekaj posebnega. Tako smo bili vzgojeni in imamo jih radi,« je še rekla Veronika Rostohar in potem je tistemu začetnemu: »Dober dan,« sledilo: »Na svidenje,« in Veronika je odšla dalje v mesto Brežice in v nasprotni smeri so bili kraji pri Novem mestu, kjer so tudi Brusnice, in župnik Lojze Brce je tam mogoče ravno brskal po evangeliju za nagovor pri maši tega dne zvečer.

Članek je bil objavljen v 29. številki Dolenjskega lista 20. julija 2017

Martin Luzar