DL: Temelj slikopleskarstva je ročno delo

18.8.2017 | 14:45

Andreju in Marjanu Guštinu ni bilo nikoli žal, da sta se odločila za slikopleskarski poklic. (Foto: M. B.-J.)

Marjan Guštin je pred štirimi desetletji, potem ko se je vrnil iz Nemčije, začel s slikopleskarsko obrtjo – Po njegovih stopinjah tudi sin Andrej, ki mu prvega računa niso nikoli plačali

Slikopleskar Marjan Guštin iz Metlike je letošnjo pomlad od Območne obrtno-podjetniške zbornice Metlika prejel priznanje za štiri desetletja firme Guštin slikopleskarstvo. A njegovo slikopleskarsko delo se ni začelo leta 1977, ampak že leta 1963, ko se je na metliški Komunali začel učiti za slikopleskarja.

Po končanem izobraževanju in odsluženem vojaškem roku se je Marjan za eno leto zaposlil pri svojem bratrancu, slikopleskarju Jožetu Bajuku, nato pa še za eno leto pri Martinu Črnuglju. Prepričan je bil, da se bo pri različnih mojstrih več naučil in izvedel veliko novega. Leta 1970 je odšel s trebuhom za kruhom v Stuttgart, kjer je šest let in pol delal v družinskem slikopleskarskem podjetju. »V Nemčiji sem se veliko naučil, predvsem pa sem se seznanil z mnogimi novostmi, ki jih v Sloveniji še ni bilo. Po vrnitvi v domovino sem 1. marca 1977 odprl svojo obrt Slikopleskarstvo Marjan Guštin. Eno leto sem delal sam, nato pa zaposlil prvega delavca, ki pa ni ostal dolgo, medtem ko je bil drugi pri meni celo desetletje. Takrat sem delal v glavnem za MKI Pionir. Deset let sem barval samo radiatorje in cevi. Iz Nemčije sem si prinesel napravo za oblivanje radiatorjev in drugo orodje, saj se ga v takratni Jugoslaviji ni dobilo. Vsaj kakovostnega ne,« se Marjan spominja začetkov svoje samostojne obrtniške poti.

Po končani osnovni šoli se je leta 1988 tudi sin Andrej odločil za uk slikopleskarja. Ko je končal šolanje, se je začela vojna za Slovenijo, tej pa je sledila gospodarska kriza. Takrat je Marjan odpustil delavca in zaposlil sina. »Težko je bilo najti delo. V Jugoslaviji sem za slovenska podjetja veliko delal na Hrvaškem in v Bosni, po osamosvojitvi pa se je meja zaprla. S sinom sva našla delo pri obnovi cerkva, pa naj je šlo za strehe, notranjščine ali fasade. Delala sva še za Obrtno zadrugo Metlika in za Pionir, ki pa je bil slab plačnik,« ne more Marjan pozabiti kriznih časov.

Sredi februarja 1995 je svojo obrt odprl tudi Andrej, še vedno pa sta delala skupaj z očetom. Kakšni časi so bili takrat, zgovorno pove podatek, da prvi račun, ki ga je Andrej izstavil, ni bil nikoli plačan, in prepričan je, da tudi nikoli ne bo. A to mu ni vzelo volje, ampak je naslednje leto kot prvega delavca zaposlil svojega brata Kristijana, sicer izučenega mizarja, ki še vedno dela pri njem. Marjan je od takrat zaposlil le še enega delavca, Andrej pa si je v največji sezoni pomagal s študenti. Leta 2008, ko se je Marjan upokojil, je Andrej zaposlil šest delavcev. Ko se je Marjan upokojil, je svoj s. p. preoblikoval v d. o. o., katerega lastnik je še vedno, medtem ko je Andrej postal direktor, a je zaposlen v GAS, s. p. Vsi Andrejevi slikopleskarji, sedaj ima štiri, pa so se pred dvema letoma iz njegovega s. p. prezaposlili v d. o. o., kjer je že pet let tudi Andrejeva žena Sonja z Modnim studiem Sonja.

Marjan predvsem za hobi še poprime za majhen čopič. Pravi, da ne pogreša slikopleskarskega dela. Ker je bil zaradi dela veliko zdoma, je sedaj srečen, da je več doma. Rad pa svetuje sinu. In vsak dan je v delavnici, ko odhajajo na delo in ko se vrnejo, ga zanima, kako je bilo. Andrej mu je hvaležen za vse napotke, saj pravi, da je 99 odst. vsega, kar zna, izvedel od očeta.

Ko Marjan primerja svoje slikopleskarske začetke z današnjim časom, pravi, da je razlika zelo velika. »Pred desetletji smo delali le z apnom. Jupol sem prvič videl v Nemčiji. Tudi sicer je bila izbira materiala in orodja skromna, pa še tisto, kar se je dobilo, je bilo slabe kakovosti. Sedaj je ponudba velika. V osnovi pa še vedno ostaja temelj slikopleskarstva ročno delo. Res so na voljo posodobljeni pripomočki, a brez spretnih rok ne gre,« pravi Marjan.

Andrej je že zdavnaj ugotovil, da je Bela krajina zanj premajhna, a dlje od Dolenjske ne gre. »Dela imamo ravno prav. Celo izbiramo lahko. Nikoli pa ni bilo ne očetu ne meni žal, da sva postala slikopleskarja. Glede na to, da sem na začetku obnavljal predvsem cerkve, še vedno najbolj uživam pri obnovi starih stavb z naravnimi materiali,« je zadovoljen Andrej, prepričan, da mora biti obrtnik velik psiholog, saj mora znati prisluhniti stranki, a ji tudi prav svetovati.

Članek je bil objavljen v 19. številki Dolenjskega lista 11. maja 2017

M. Bezek-Jakše