DL: Arheološke najdbe na Vahti - Prezrti ostanki mogočnih utrdb

15.8.2017 | 16:50

Tlak stare ceste

Skica poteka obrambnih nasipov z jarki na Vahti

Pogled vzdolž okopa, levo

Gozdovi Gorjancev skrivajo še precej neodkritih zakladov. Ena izmed takih neodkritih skrivnosti se skriva na prelazu Vahta, prav ob cesti na meji med Dolenjsko in Belo krajino.

Cesta čez prelaz Vahta je bila že od nekdaj najpomembnejša prometna povezava Bele krajine z dolino Krke in naprej proti severu in zahodu. V gozdu na obeh straneh ceste leži šest vojaških obrambnih zapor, ki do sedaj niso bile nikjer dokumentirane in tudi niso raziskane.

STRAŽA PROTI POHODOM TURKOV?

Gre za šest objektov, sestavljenih iz zemljenih okopov in jarkov, razporejenih tako, da v skupni povezavi tvorijo trdno zaporo prelaza. V nekaterih virih je moč najti trditev, da je prelaz nekoč čuvala straža, ki je preostalo deželo Kranjsko opozarjala na roparske vdore Turkov prek Kolpe. Menim, da je ta trditev napačna in izhaja iz amaterske razlage imena Vahta oz. Na straži, kot se ledina imenuje.

Moj dvom podpirata dve dejstvi. S prelaza je prav dober razgled proti Dolenjski in prav nikakršen proti Kolpi in Beli krajini, saj pogled zapira Mišino brdo. Kot razgledna točka je mnogo primernejši Škrbec (774 m nad morjem) zahodno od Vahte. Poleg tega so vojaške utrdbe na Vahti usmerjene proti severu, tako da varujejo prehod iz Dolenjske proti Beli krajini, in ne obratno. Okopi preprečujejo prodor sovražnika iz smeri Novega mesta proti Metliki.

ODGOVOR JE TREBA ISKATI DRUGJE

Večji del turških vpadov je potekal v obratni smeri, od Metlike prek Vahte na sever in nikoli iz smeri Novega mesta, zato bi bile te utrdbe kot obramba proti Turkom neuporabne. Preden poskušamo opredeliti čas in vlogo sistema utrdb, si jih oglejmo. Posamezne utrdbe sem označil s črkami za boljšo razpoznavnost. Na severnem delu uravnave pri prelazu Vahta leži utrdba E. Zemljen okop z obrambnim jarkom je ohranjen do višine treh metrov, merjeno od dna jarka do vrha okopa. Skupna dolžina okopa v obliki razprte črke V je 70 m. Posamezna stranica ima več kot 30 m dolžine. Utrdba ima značilno obliko artilerijskega ravelina in je odmaknjena od trase stare ceste 165 m, od roba uravnave pri Vahti, kjer teren strmo pade proti dolini, pa približno 300 m.

Odprt tip utrdbe je bil prvi branik in je z artilerijo branil pristop sovražniku na uravnavo pri prelazu, v primeru zajetja pa odprta zadnja stran zavojevalcu ni nudila nikakršne zaščite. Nekaj metrov od stare ceste čez Vahto in vzdolž nje v dolžini 140 m je potekala palisadna ovira (F), sestavljena verjetno iz lesenih debel, obsipanih z zemljo in povezanih med seboj. Ohranjena sta le značilen zemljen greben in plitev jarek. Ovira je usmerjala smer morebitnega napada proti utrdbama C in D višje v položnem bregu.

Glavnino obrambe je nosila utrdba C, ki od dna jarka pa do vrha ohranjenega nasipa sega več kot 3 m v višino. Strm nasip, ki še dandanes ponekod presega naklon 45°, na vsaki strani zaključuje po en polkrožni bastion, ki branilcem omogoča širši kot ognja ter pokritje napadalcev z navzkrižnim ognjem.

Pred precej širokim jarkom pod nasipom je bil zgrajen še dodatni predzid, v antiki imenovan proteichisma. Tudi ta utrdba je odprta tako, da zavojevalcem ne more nuditi kritja. Skupna dolžina branika je 125 m. Utrdba D je odmaknjena proti zahodu. V skupni dolžini 122 m je bila zgrajena močna palisada z enojnim obrambnim jarkom pred njo. Ta utrdba je zapirala dostop na Vahto iz smeri gradu Mehovo.

PREHOD ZA IZPAD KONJENICE

Med utrdbama C in D je 80-metrski prehod brez vidnih ostankov ovir. Očitno je bil ta namenjen izpadu težke konjenice, saj je blago pobočje izza utrdb C in D primerno za razvrstitev manjšega konjeniškega oddelka. Takšna razvrstitev utrdb in prehoda za izpad konjenice je dobro znana iz mnogih vojaških priročnikov iz preteklih stoletij. Stara cesta prek Vahte vse do trdnjave A, ki je nameščena na samem prevalu, ne poteka skozi ovire, ampak ob njih. Glavni del obrambe je vedno nameščen na desni strani napadalca ter tako slabi napadalčevo obrambno in izpostavlja njegov desni bok strelcem na utrdbah. Če bi se kdo prebil mimo vseh teh ovir, ga je na samem vrhu ceste pričakala zadnja ovira.

Utrdba, označena z A, je z dolžino 140 m prečno zapirala samo cesto. Visok obrambni zid ali okop je bil ojačan s štirimi stolpi ali bastioni. Brez arheoloških izkopavanj lahko o prvotni višini utrdbe le ugibamo.

Sam pogled na utrdbo z izgledom barbakana, ki je zapirala vrata v Belo krajino, je bil nekoč veličasten tako za popotnika kot sovražnika. Tu blizu, na izravnani višini ležijo ostanki objekta pravilne kvadratne oblike s stranicami 32 x 32 m (B). Razviden je le ostanek precej močnega okopa in obrambnega jarka okoli njega. To je edini utrjeni objekt na Vahti, ki je zaprt in je zato zmogel tudi kratkotrajno obleganje. Najverjetneje gre za utrjeno vojaško taborišče ali celo za konjeniški tabor.

DUŠIK IN ORTOFOSFATI PRIPOVEDUJEJO

Sivo rjava peščena prst je sicer skoraj brez specifičnega vonja in okusa, a cele zaplate kopriv po vogalih objekta nakazujejo povečano vsebnost dušika v zemlji. Tudi druge indikatorske rastline po pobočju in vrhu vzpetine nad obrambnimi trdnjavami nakazujejo povečan delež dušika in ortofosfatov, kar bi lahko nakazovalo prisotnost živinskih staj.

Zaledje utrdb na Vahti povezuje stara pot, ki s svojo smerjo, lego in premočrtnostjo izkazuje svojo vojaško naravo in izvor. Poteka v ravni črti nad Kurjimi dragami proti zahodu. Ledinsko ime Kurje drage ne smemo povezovati s kokošmi. Prejkone izhaja iz latinskega glagola curro, kar pomeni teči. Iz te besede izhaja tudi izraz kurir.

KURJE DRAGE

Ime Kurje drage se torej nanaša na hitro kurirsko cesto, ki so jo zgradili za potrebe povezovanja utrdb na Vahti z drugimi braniki na mejah Bele krajine. Do sedaj neopisane, neraziskane in tudi povsem nezaščitene udtrdbe na Vahti gotovo zaslužijo večjo pozornost. Že kratek pregled nam pokaže, da so delo izšolanih vojaških inženirjev in strategov. Postavljene premišljeno so lahko z manjšo posadko zavračale tudi mnogo številčnejšega sovražnika.

Razpostavitev, kompleksnost in obstoj hitre kurirske ceste pričajo, da je teh šest utrdb le del večjega obrambnega sistema, katerega očitna naloga je bilo varovanje Bele krajine pred sovražnikom s severa. Tako široko zastavljena obramba je lahko samo delo večje dobro organizirane družbe ali države, saj že teh šest utrdb presega obseg lokalnih oblasti.

Okopi in obrambni jarki niso v skladu z vojaško taktiko in tehniko 20. stoletja in so zagotovo starejši. Ker je v teh krajih vladal vojaški mir vse od časa Napoleona do 2. svetovne vojne, utrdb ne moremo uvrstiti v ta čas. Prav tako v času Ilirskih provinc ne zasledimo zapisov o vojaški obrambi na Gorjancih, čeprav je obdobje dobro dokumentirano. Avstrijska obramba se je skoncentrirala pri Postonjskih vratih in Razdrtem.

Ne Napoleon ne avstrijski cesar nista gradila utrdb za obrambo Bele krajine, saj ni predstavljala strateške vrednosti. Če se še oziramo nazaj, lahko odpišemo tudi celotno obdobje med bitko pri Sisku (1593) in prvimi vpadi Turkov na Kranjsko (1408), saj so Turki vpadali iz smeri Metlike proti Novemu mestu.

Spopadi Štefana Baboniča z Albertom Višnjegorskim med letoma 1196 in 1204 prav tako niso dosegli obsega, ki bi opravičeval postavitev takšnih utrdb. Sistem utrdb na Vahti je zasnovan z namenom, da zaustavi udarni sunek armade, ne pa peščice roparjev, četudi so ti plemiškega rodu.

ZGODNJI SREDNJI VEK ALI POZNA ANTIKA

Kot kaže, bo treba iskati dogodke, ki so botrovali gradnji obrambnega sistema nekje v zgodnjem srednjem veku ali pozni antiki. Naj nas artilerijska narava objekta E ne zavede. Bojni stroji, artilerija, so armadam znani že vsaj od 5. st. pred našim štetjem. In ravno bizantinski vojskovodje so jih v pozni antiki in zgodnjem srednjem veku znali dobro uporabiti tudi na bojnem polju, za obrambo in ne samo kot oblegovalne stroje. Učinkovit domet bizantinske baliste je bil tudi več kot 200 m.

Cesta čez Vahto nekoč ni bila blaten vijugast kolovoz, ampak tlakovana utrjena cesta, ki je bila pomembna in dobro varovana. Na trasi stare ceste severno od utrdbe A je ponekod še lepo ohranjen nekdanji tlak ceste.

Prav tako Bela krajina ni bila vedno revna deželica onstran Gorjancev, ampak je bila očitno dovolj bogata in močna, da jo je varovala vrsta trdnjav. Obstoj kurirske ceste in zdrava pamet nam dasta vedeti, da je sistem šestih utrdb na Vahti le del širšega obsežnejšega sistema utrdb, o katerem ne vemo še ničesar.

Vsekakor pa so tu opisani okopi, jarki in ceste enkraten spomenik vojaške arhitekture, kakršnih je v Evropi ohranjenih malo. Pričajo o nekem obdobju naše zgodovine, ki ga očitno ne poznamo dovolj dobro. Pa saj ni čudno, če generacije arheologov in zgodovinarjev spregledajo 730 m okopov in jarkov le nekaj metrov od moderne asfaltne ceste, po kateri se vozimo dnevno. Strokovno javnost pozivam, naj ustrezno zaščiti ta nedvomen spomenik naše kulturne dediščine, bralce pa, naj se zavedo, da nismo narod hlapcev. Smo narod borcev, ki je več kot enkrat obranil svoj dom pred mnogo močnejšim sovražnikom. Smo narod, ki je nekoč z vrhunsko vojaško tehniko gradil obrambo domov. Smo narod, ki je 185 let s krvjo in življenjem branil Evropo pred armadami Osmanskega cesarstva.

Članek je bil objavljen v 19. številki Dolenjskega lista 11. maja 2017

Vanja Janežič