DL: Razkropljeni po svetu, a v srcu Metličani

11.8.2017 | 14:40

Udeleženci jubilejnega srečanja rojenih v Metliki

Med udeleženci letošnjega srečanja je bilo največ tistih, ki so se rodili na Požegu.

Slavica Canič (peta z desne) s svojimi enajstimi nekdanjimi učenci iz več generacij

Stanka Dimc je pripeljala s seboj hčerko Darjo in sina Igorja.

Najstarejša Martina Jug in najmlajša Ana Foršček

V spomin na 10. srečanje bo v Sušici rasla lipa.

Pred več kot desetletjem je znani Metličan Tone Černič prišel na idejo o srečanju ljudi, rojenih v Metliki. Tistih torej, ki imajo v rojstnem listu kot kraj rojstva napisano Metliko, ne glede na to, kje živijo danes. Ideja je sicer potrebovala nekajletno zorenje, Metličani pa so jo prvič uresničili marca 2008.

Seveda uradnih podatkov o tem, kdo je rojen v Metliki, zaradi njihove tajne narave ni bilo mogoče dobiti. Zato so se morali organizatorji znajti, kakor so vedeli in znali. Pomemben delež pri obveščanju so prispevala sredstva obveščanja, najpomembnejši pa je bil glas, ki je šel od ust do ust. In ta glas je šel zelo daleč, saj se je Rudi Mehak pripeljal celo iz Švice, prevozil pa je kar 817 kilometrov. Sicer pa je doslej naredila najdaljšo pot Natalija Lumpert, rojena Fabjanič, ki je prišla z ameriške Floride. Najstarejši udeleženec, Karel Kremesec iz Zagreba, je na prvem srečanju štel 84 let, najmlajši Rok Orlič iz Metlike pa 12. Na prvo srečanje je prišlo več kot 90 rojenih v Metliki, ki so bili navdušeni, da jih je nekdo znova povezal. Veliko se jih je namreč srečalo šele po nekaj desetletjih. Ena od udeleženk je prav po zaslugi tega snidenja po 55 letih spet videla sošolca in dogovorila sta se, da bosta pripravila srečanje nekdanjih sošolcev.

Na prvem srečanju pa je padla tudi odločitev, da bo postalo tradicionalno. In tako so se letošnjega 29. aprila, ko mestna skupnost Metlika praznuje svoj praznik, rojeni v Metliki srečali že desetič zapored. Če se na prvi pogled zdi, da je rojenih v Metliki veliko, pa temu ni tako. Večina jih je namreč starejših ob 60 let, saj se skoraj toliko let otroci le še izjemoma rojevajo v Metliki. A zgodi se tudi to. Med 54 letošnjimi udeleženci je bila najstarejša 90-letna Martina Jug iz Metlike, najmlajša pa Ana Foršček iz Praproč pri Straži, ki se ji je poleti leta 2003 mudilo na svet, ko se je šla mamica osvežit na Kolpo. Tako kot na vseh dosedanjih srečanjih so tudi tokrat prišli ljudje z vseh koncev Slovenije, a tudi zunaj njenih meja. To je dokaz več, da so se tudi nekdaj Metličani veliko izseljevali. Šli so pač s trebuhom za kruhom. A v srcu so ostali Metličani. In kot je pred leti dejal eden od njih, ki je pred več kot 70 leti odšel v Ljubljano, so mu še vedno zvenele v ušesih mamine besede, da ne sme pozabiti metliškega dialekta, sicer naj se ne vrača domov.

Zanimive pa so zgodbe nekaterih, kako so sploh izvedeli za srečanje. Mito Dmitrovič iz Kranja in Silvester Jesih iz Ankarana sta na primer obiskala Metliko, ker sta iskala hiši, v katerih sta bila rojena. Po naključju sta izvedela za srečanje rojenih v Metliki in se ga z veseljem udeležila. Tovrstna srečanja so tako povezala ljudi med seboj, da so tudi tisti, ki se prej sploh niso poznali, postali prijatelji. Postala je že tradicija, da vsako leto razrežejo torto, prejmejo veliko skupinsko fotografijo in zadnje čase tudi razglednice s srečanja, ki jih lahko pošljejo po svetu. Eden od vinarjev pa predstavi svoj vinski pridelek. Pred dvema letoma, ob 650-letnici ponovne potrditve metliških mestnih pravic, so posadili tudi lipo, letos pa v spomin na jubilejno srečanje še eno in divji kostanj, ki je nekdaj veljal za mestno drevo. Ob 145-letnici ustanovitve Prostovoljnega gasilskega društva Metlika so zbirali tudi denar za postavitev spominske plošče Ivanu Drobniču, ki je med drugim našel dokumente o tem, da je bila na Slovenskem prva ustanovljena prav metliška požarna bramba. Rojeni v Metliki imajo tudi izkaznico, ki potrjuje, kje so bili rojeni, kmalu bo izšla še knjiga, v kateri se bodo z bogatim slikovnim gradivom spomnili vseh desetih srečanj.

Rojeni v Metliki si popestrijo srečanja tudi s pripovedovanjem zgodb in anekdot o nekdanjih metliških meščanih, ki so pustili mestu pečat in ki so jih starejši še osebno poznali. Veliko se jih je letos spomnil 85-letni Janko Živkovič iz Ljubljane, ki je vesel srečanja, boli pa ga, ker iz njegove generacije ni v Metliki skoraj nikogar več. Po njegovem ne bi smeli pozabiti tudi, da je Metlika dala veliko uspešnih mož, kot so arhitekt Jože Koželj, zdravnik dr. Vinko Kambič, Ivan Navratil, Ivan Drobnič, zelo poznani pa so tudi PGD Metlika, Mestna godba na pihala, sokoli, nekdanja pustovanja.

Članek je bil objavljen v 18. številki Dolenjskega lista 4. maja 2017

Besedilo in fotografije: M. Bezek-Jakše