DL: O človeških usodah in železnici - o gradnji železnice nekoliko drugače

21.7.2017 | 12:10

S predstavitve knjige 'Oh, ta ljubezen' (z leve): Leon Gregorčič, Vita Weiss, Tone Jakše in Andreja Brancelj Bednaršek. (Foto: M. B.-J.)

Belokranjsko muzejsko društvo, v katerem so, kot že ime pove, člani iz vseh treh belokranjskih občin, a tudi od drugod, velja za eno najstarejših društev v Beli krajini. V Metliki, kjer ima tudi sedež, je bilo ustanovljeno pred 68 leti. Med drugim z roko v roki z Belokranjskim muzejem iz Metlike skrbi za izobraževanje svojih članov ob ogledih razstav, na predavanjih, predstavitvah, okroglih mizah, spominskih večerih, ekskurzijah, ki jih društvo in muzej organizirata skupaj.

V okviru knjižne zbirke pa Belokranjsko muzejsko društvo že vrsto let izdaja tudi strokovne publikacije. Pretekli teden so na rednem letnem občnem zboru predstavili štirinajsto delo, katerega naslov 'Oh, ta ljubezen' se zdi, kot je dejala predsednica društva in direktorica Belokranjskega muzeja Andreja Brancelj Bednaršek, na prvi pogled morda nekoliko nenavaden. »A ni. Kot je zapisal avtor Tone Jakše, je to zgodba o gradnji belokranjske železnice. Ni nabita z zgodovinskimi podatki, pač pa je to zgodba o človeških usodah, o srečah in nesrečah, o iskrah ljubezni, ki so se kresale, še preden je prva parna lokomotiva prisopihala v naše kraje,« je strnila Brancelj Bednarškova.

Pripoved Toneta Jakšeta, sicer upokojenega novinarja Dolenjskega lista, ki je tokrat objavljena v samostojni publikaciji, je pred dobrima dvema letoma skupaj z drugimi povestmi že izšla v njegovi knjigi z istim naslovom in podnaslovom Zgodbe iz moje doline. To delo je Jakše izdal v samozaložbi ter ga podaril sebi za 70. rojstni dan ter sorodnikom, prijateljem in znancem, ki radi prebirajo njegove zgodbe, ki jih odlikuje bogat pripovedni jezik.

Ker je torej knjiga dosegla le ozek krog ljudi, so se v Belokranjskem muzejskem društvu odločili, da zgodbo o gradnji belokranjske železnice, po kateri je prvi vlak pripeljal 25. maja 1914, natisnejo samostojno.

Avtor je v povest iz časov izpred več kot 100 let spretno vtkal življenje svojega očeta na rodnih Škrjančah pri Novem mestu in v Metliki. Usoda je hotela, da se tudi v Tonetovem življenju prepletata ta dva kraja. Gre za zgodbo, ki je pomemben dokument nekega časa, saj v sočnem literarnem jeziku opiše nekdanje življenje, navade in opravila na kmetih, ki jih skoraj ne poznamo več. Hkrati pa predstavi tudi dogajanje v Metliki od leta 1912 do 1914, ko je vse vrvelo od razgibanega življenja, ki ga je v kraj prinesla za mesto zgodovinska gradnja železnice. Gotovo tako živahno ni bilo v tem mestu ne prej ne potem.

Da bi bralci Jakšetovo zgodbo lažje umestili v čas in prostor, so ji dodana še zgodovinska dejstva o gradnji belokranjske železnice in pripravah nanjo, ki jih je nanizal kustos v Belokranjskem muzeju Leon Gregorčič. Knjigo pa je skrbno oblikovala študentka arhitekture Vita Weiss.

Članek je bil objavljen v 15. številki Dolenjskega lista 13. aprila 2017

M. Bezek-Jakše