DL: Gradovi Posavja - Bodite še bolj grajski, saj ste zelo dobri

18.7.2017 | 10:25

Grad Sevnica

Martina Ajster

Gradovi v Posavju nastopajo v skupini, da bi bili bolj prepoznavni - Dovolj razlogov za samozavest - Avstrijci svojo Cesto gradov podaljšujejo v Slovenijo in na Unescov seznam - V pričakovanju večje državne naklonjenosti - Kako svojo davnino ponujajo v Novem mestu

Gradovi v Posavju so vsak zase sicer vabljivi z arhitekturo in dejavnostmi, a lahko svoje posebnosti javno veliko bolje predstavijo v skupini. Tako razmišljanje je pred leti pripeljalo do povezovanja v okviru projekta Gradovi Posavja, s katerim želijo občutno okrepiti tudi lokalno turistično ponudbo in s tem povečati prihodek tega območja.

Gre, kot pojasnjuje v. d. direktorice Posavskega muzeja Brežice Alenka Černelič Krošelj, za sodelovanje upravljavcev šestih gradov, ki so se priključili neformalnemu združenju. To so Galerija Božidar Jakac Kostanjevica na Krki, ki upravlja nekdanji samostan v Kostanjevici na Krki, Kozjanski park Podsreda z gradom Podsreda, Kulturni dom Krško, enota Grad Rajhenburg, ki upravlja grad Rajhenburg v Brestanici, KŠTM Sevnica, ki upravlja grad Sevnica, Posavski muzej Brežice z gradom Brežice in Terme Čatež, ki so lastnice gradu Mokrice. V skupino so povabili tudi ministrstvo za kulturo kot lastnika gradov Šrajbarski turn, Bizeljsko in Pišece, a ministrstvo ni pristopilo, ker gradovi še niso odprti za javnost.

Gradovi v Posavju imajo po njenem zelo dobre programe in dobro ponudbo, pomembno pa je, da skupaj pokažejo, kar imajo. V projektu so leta 2015 izdali brošuro Gradovi Posavja, kot je pojasnila Černeličeva Krošljeva.

Pet upravljavcev gradov je sodelovalo pri brošuri, v skupini je zdaj še eden več. K začetni peterici so namreč pristopile Terme Čatež, in ker so eno največjih turističnih podjetij v Sloveniji, bo ta širitev lahko pomembno pomagala tudi pri predstavljanju posavskih gradov turistom.

Ali je grad bolj poslovna priložnost ali bolj breme, je eno od vprašanj, kjer odgovor ni enoznačen in do njega pot ni premočrtna. Bogate izkušnje imajo s tem v Avstriji, kjer je večina gradov v zasebni lasti, pretežna večina lastnikov so družine, ki so bile lastnice tudi v preteklosti. Na Štajerskem so, denimo, grajske objekte povezali pod okrilje Die Schlösserstrasse, Ceste gradov, ki deluje kot društvo, katerega člani imajo turistično ponudbo. Gradovi se z različnimi programi predstavljajo kot društva in posamezno. Po besedah Martine Ajster, visoke predstavnice društva, ki je zadolžena za 17 gradov, želijo Avstrijci Cesto gradov iz svoje države podaljšati na slovensko Štajersko in tako dopolnjeno skupino prestižnih grajskih objektov z bogato kulturno in duhovno zgodovino potem še vpisati na seznam Unescove dediščine. Načrtovana poteza ima tudi čisto gospodarske razloge. Mesto na Unescovem seznamu namreč po izkušnjah poznavalcev občutno poveča zanimanje turistov za določeno stvar.

Gradovi v okviru Ceste gradov imajo najrazličnejše dejavnosti, s katerimi se preživljajo. Tako med drugim organizirajo umetniške razstave, gostijo šolske in druge skupine, imajo adrenalinske parke, muzejske zbirke in vinske kleti, objekte dajo na voljo za poroke in imajo celo živalske vrtove.

Ajstrova poudarja, da avstrijske lokalne oblasti zelo podpirajo delovanje gradov, grajska vrata pomagajo za javnost odpirati neposredno tudi ministrstva. Skratka, videti je, da tudi vsi državni uradniki, ki imajo opraviti z delovanjem gradov, delajo za skupni cilj, ta pa je, fenomen starodavnega gradu kar najbolje prodati množici današnjih obiskovalcev z navadami in potrebami, ki so bistveno drugačne od tistih v času prvotnih graščakov.

Avstrija je s prodajo grajskih programov krepko pred Slovenijo. Toda Martina Ajster pošilja spodbudne tone Posavju. Ideja o skupnem nastopanju v okviru projekta Gradovi Posavja je po njenem zelo dobra. Celo več. V Posavju in sploh v Sloveniji gradovi organizirajo številne dejavnosti, in to na zelo visoki kakovostni ravni. To pa je po njenem zadosten razlog, da Slovenci o svoji grajski ponudbi govorimo bolj samozavestno.

Eden tistih, ki so v Sloveniji dovolj samozavestni, da so (že) kupili grad, je Franci Zidar, nekdanji direktor Kozjanskega parka. Njegova izkušnja je, da država zasebniku premalo pomaga pri obnovi gradu.

Vse omenjeno je bila tema tudi nedavne konference na sevniškem gradu z naslovom Gradovi Posavja, ki jo je povezovala Helena Rožman. Tam je začetnim nagovorom direktorice sevniškega zavoda za kulturo, šport, turizem in mladinske dejavnosti Mojca Pernovšek in župana Srečka Ocvirka svoje misli dodala v. d. direktorice direktorata za turizem Renata Martinčič.

Iz referata državne sekretarke na ministrstvu za kulturo Damjane Pečnik izhaja, da Slovenija ni dvignila rok od svojih gradov in ima tudi kaj pokazati pri obnovi. Mestna občina Nova Gorica svoj grad Rihemberg želi obnoviti v javno-zasebnem partnerstvu, kot je pojasnila njena predstavnica Nataša Kolenc.

Predstavnica Združenja zgodovinskih mest Slovenije in Mestne občine Novo mesto Sandra Boršić je med drugim predstavila projekt, s katerim je leto 2017 v Novemu mestu v znamenju jantarja in s katerim to mesto poudarja svojo arheološko dediščino.

Konferenca Gradovi Posavja je s tako pahljačo pogledov in izzivov ter pripravljenosti za akcijo odpravila bojazen, da to najnovejše grajsko zavezništvo posavski partnerji ob pričakovani pomoči države sklepajo v temi nevednosti in ležernosti, utrdila pa je prepričanje, da gre lahko za docela gospodarsko temo z izmerljivo koristjo skupnosti.

Članek je bil objavljen v 15. številki Dolenjskega lista 13. aprila 2017

M. Luzar