DL: Tamara Vonta - Rešitev je malo, a bog ne daj, da bi obupali

16.7.2017 | 19:25

Tamara Vonta je novinarka, nekdanja TV-voditeljica, poslanka v državnem zboru in državna sekretarka. Trenutno je krška občinska svetnica, kot samostojna strokovna delavka pa v romskem naselju Kerinov Grm v sklopu večletnega projekta Skupaj za znanje nudi učno pomoč tukajšnjim otrokom.

Koliko časa že delate v naselju?

Redno prihajam dve leti in pol, sicer pa sem bila v naselju tudi v sklopu drugih projektov, tako da so me poznali od prej in je moje delo zato nekoliko lažje.

Ljudje imamo veliko predsodkov do romskih naselij. Vas je bilo kdaj strah, ste doživeli kako neprijetnost?

Strah me ni bilo nikoli, kakšne neprijetne izkušnje pa so že bile: grožnje s smrtjo, izrekanje prekletstva, pljuvanje.

Kaj je bil razlog za to?

Malenkosti. V naselju zelo hitro pride do tega. Čustvena plat je tu zelo močna, veliko stvari se odvije na prvo žogo. Razlogi za velike reakcije so lahko banalni. Sama tega nisem bila deležna prav pogosto. Neprijetne izkušnje imam v resnici le z enim posameznikom. Sem pač dežurni krivec, ker sem tujek v naselju.

Se je naselje v zadnjih dveh letih, odkar tu delate, kaj spremenilo?

Dnevni center v resnici deluje že mnogo dlje, njegova stalnica je vrtec, jaz pa sem prišla kot pomoč za šolske otroke. V tem času se je spremenilo marsikaj, a je to navzven pogosto težko pokazati. Po poklicu sem novinarka in v tem poklicu vedno iščeš oprijemljive rezultate. Tu je to precej težko. V kratkem času se ne zgodi nič. To ni le tek na dolge proge, ampak pravi maraton. A rezultati so. Kolegica Olja Mirkovič, ki tu dela že dve desetletji, pravi, da je napredek ogromen. Mi, ki smo tu krajši čas, bi si želeli večje korake. A treba je vzeti v zakup, da gre za zelo specifično situacijo. Prišla sem kot zunanji dejavnik, tujek, najprej sem si morala pridobiti zaupanje, da mi sploh pošiljajo otroke.

Ste vedeli, kam prihajate?

Ja, poznala sem razmere v naselju, res pa je, da zdaj drugače gledam na določene ukrepe in politike.

V kakšnem smislu?

No, politike so kar v redu napisane, malo slabše pa se izvajajo, kar pa je razumljivo: če ne začutiš utripa skupnosti na terenu, težko oblikuješ politiko.

Pride kdo od pripravljavcev strategij do vas, terenskih delavcev?

Redko. Tudi do Olje ne, pa zadeve izredno dobro pozna. Včasih, ko se pripravlja kaka lokalna strategija, se oglasijo z občine.

Kaj so pomanjkljivosti vseh romskih strategij, programov in politik?

Da se ne izvajajo, da ostanejo na papirju.

No, Kerinov Grm je infrastrukturno urejen, možne so legalizacije in odkupi parcel, v naselju deluje vrtec.

To ni dovolj. Pristop bi moral biti celosten: od bivanjskih razmer do šolanja in zaposlitve. Vse bi moral zajeti. Potrebno bi bilo močno medresorsko povezovanje. Zaposlovanje je ena ključnih zadev. V Prekmurju je veliko Romov zaposlenih, tu pa imamo že tretjo generacijo brezposelnih in to postaje že vzorec.

Kako ste zadovoljni z delom vrtca?

Če bi v Prekmurju predlagali vrtec v naselju ali če to kot rešitev predstavite organizaciji, ki se ukvarja s človekovimi pravicami in ne pozna tako podrobno zadev, bi rekli, da je to korak nazaj. Da je to segregacija. Tudi sama bi morda to rekla pred leti. Zdaj pa mislim, da je to korak v pravo smer in da se je to že pokazalo. Marsikdo si težko predstavlja, kaj pomeni rutina za romske otroke. Vesolje. Da pridemo do tega, da osvojijo osnovno rutino, ki je bodo v šoli potrebovali ogromno, je edina možnost, da se to naučijo z ljudmi, ki jim zaupajo, in v prostoru, kjer se počutijo domače.

Koliko so taki otroci pripravljeni za vstop v šolo?

Slabše od večinske populacije, in če ne obiskujejo vrtca, je ta razlika res ogromna. Tudi tri leta vrtca ne morejo nadomestiti vsega deficita okolja, dobijo pa vsaj nekatere osnove, npr. to, da razumejo slovensko. Kdor ne hodi v vrtec, ne razume nič, ker doma se slovensko ne govori. Zadnja leta delamo z vse mlajšimi otroki in razlika je ogromna, kar opažajo tudi učitelji.

V šoli se potem začnejo stvari poslabševati. Zakaj?

Dva problema imamo, ki me zelo skrbita, saj je bilo v preteklosti tega manj. Eno so mladoletne poroke in materinstva pri 13. ali 14. letih, pri fantih pa je tu popolna izključenost iz česarkoli. Šolo pogosto pustijo že zelo hitro, v 4. ali 5. razredu, in potem so prepuščeni cesti in lumparijam. Tako dobiš pri 14. letih že dobro prekaljene prestopnike, ki so pogosto tudi blizu tega, čemur bi lahko rekli alkoholizem. Na področju vključevanja fantov, pubertetnikov, res nimamo najboljših odgovorov.

Se jih ne da zadržati v šoli?

Enostavnih rešitev ni. Razumeti moramo, kdo je v naselju tisti, ki kaj velja. Kdo je tisti, ki je uspešen? Ve se, kako se v marginalnih skupnostih pride do uspeha. Tu imajo svojo državico. Če me danes vprašate, se mi zdi koncept romskih naselij zgrešen. Pomeni namreč zapiranje in življenje po nekih povsem svojih pravilih. Ne vem, kako je bilo pred leti, ko je to nastajalo, a želim si, da to ne bi bilo tako, saj zgledi res vlečejo.

Bi bilo torej treba obrniti politiko do Romov na glavo?

Ni ga junaka, ki bi to naredil.

Glede na to, kako sprejemamo begunce in migrante, ki imajo najbrž bistveno večjo sposobnost integracije v družbo, verjamem, da bi bil vsak poskus preselitve romske družine v resnici zelo problematičen.

Drži, a vendarle imamo tudi nekaj pozitivnih primerov. Če gre to po tiho, mimo medijev, se lahko stvari lepo speljejo. Če pa se začne o tem govoriti javno, vedno nastane totalen revolt. Tudi v Kerinovem Grmu so družine, ki se želijo izseliti in bi brez težav zaživele v drugem okolju. A te možnosti nimajo in treba bi jim bilo pomagati.

Na Dolenjskem je nastalo nekaj romskih društev, ki so se povezala v zvezo, ki zdaj nastopa samostojno. V Posavju take samoorganiziranosti še ni. Kako gledate na to?

Samoorganiziranje se mi sicer zdi pozitivno, bojim pa se, da v ozadju tega ni nič drugače kot pri večinski populaciji. Zveze se ustanavljajo, da lahko dobijo denar. Sama delitev denarja je precej nedorečena, kar bi sicer lahko uredili, a vedno, ko želimo spremeniti kaj pomembnega, ti poskusi naletijo na velik odpor obeh strani – romske in večinske. Za politiko, ki ima vedno velike probleme, je romska tematika zelo majhen problem, ki pride zadnja na vrsto, ko je že vse drugo urejeno, torej nikoli. Obstaja namreč mnenje, da bi reševanje zahtevalo velik angažma za majhen donos, kar pa ni čisto res. No, občutljivi znamo biti, ko na vrata potrka kdo iz Strasbourga ali kak evropski komisar. Tudi z romskimi svetniki je podobno. Prav je, da jih imamo, a meni se zdi, da so v glavnem zlorabljeni. Izkoristijo jih za tisti en glas, ki ga nekdo potrebuje, sicer pa so nebodigatreba.

Edine, ki se ukvarjajo z integracijo Romov na terenu, so nevladne organizacije.

A ni to skrb vzbujajoče.

Zakaj imamo potem centre za socialno delo?

Včasih so hodili v naselje, vsaj na krškem koncu. In to se pozna. Tu se ni zgodil Žabjak.

So pa ljudje z romskimi sosedi tudi tu nezadovoljni, podobno kot v Novem mestu in še kje drugje.

Seveda, veliko lumparij je, tega nihče ni nikoli zanikal. A treba je vedeti, da tega ne počnejo vsi.

Če bi lahko oblikovali romsko politiko, kakšna bi bila?

Uh, ne vem, nihče nima pametnega odgovora na to vprašanje, tudi v Evropi ne. Ključno se mi zdi, da dobimo znotraj romske skupnosti kritično maso ljudi, ki bi imeli šolo in bi lahko preostale potegnili naprej. Ne vem, kolikšna je ta kritična masa, zagotovo pa bi moralo biti teh ljudi več, kot jih je zdaj, ko imamo le tu in tam kako tako osebo. Pomembno bi bilo tudi, da bi se ta razlika videla, da bi ti ljudje postali zgled, da bi dobili službo in drugače zaživeli. Potem bi se lahko stvari izboljšale.

Kako svoj položaj vidijo Romi?

Splošen vtis je, da jih večina misli, da bi jim vedno morali pomagati od zunaj. In da so drugi krivi za njihov položaj. V neki meri je to celo res. Vedno me malo razjezi, ko poslušam o črnih gradnjah in podobno. Koliko črnih gradenj pa legaliziramo civili? Koliko smo jih podrli? Na zadeve je treba gledati tudi zgodovinsko. Pred 50 leti je bilo drugače kot danes in Krčani to včasih malo pozabljamo. Naselja niso od predvčerajšnjim. Ljudje so nekam morali iti. Kaj pa naj naredijo? Da smo prišli do te točke, smo potrebovali več faz. Pred drugo svetovno vojno in med njo se Romom ni nič lepo godilo, pa jim genocida sploh ne priznavajo. Tudi o dogodkih po vojni bi lahko Romi marsikaj povedali. Nikjer niso bili zaželeni, a nekje na tej poti so se zgodile človekove pravice in takrat smo začeli gojiti nekoliko starševski, pokroviteljski odnos. Izvolite romska naselja, bodite tam in nas ne motite. Altruisti so začeli hoditi v naselja in početi stvari namesto njih in Romi so prevzeli vzorec, da lahko drugi skrbijo zanje. Težko jim je zdaj dopovedati, da so vendarle stvari, za katere morajo poskrbeti sami. Je pa tudi res, da niso opremljeni za to. No, vsaj večina, nekateri se zelo dobro znajdejo. V Kerinovem Grmu je večina še vedno nezaposlenih. Vsi, pravzaprav. Če je kdo zaposlen, se mu smejijo, saj dobi manj kot nekdo, ki je doma. Tako pa težko motiviraš človeka.

Da, družina s tremi otroki iz denarnih pomoči dobi več, kot bi od dveh minimalnih plač.

Nikoli ne bom rekla, da je kriva socialna država. Bi pa bilo treba kaj spremeniti. Romi marsikaj znajo, tudi na črno delajo in nekaterim gre kar dobro. Na drugi strani pa imamo družine, ki se komaj spoznajo na denar in si ga izposodijo za oderuške obresti. Tega je posebno veliko med tistimi, ki so že tako na dnu. Vedno se najdejo »dobri ljudje,« ki še dodatno pomagajo, da so tisti, ki živijo v bedi, še globlje v blatu. Tudi civili so med njimi.

Kako dobro svoje delo opravi policija?

Včasih se mi zdi, da so oni edini, ki konstantno delajo v naseljih. Tukaj so skoraj vsak dan, večkrat na dan. Ves čas se kaj dogaja.

Sploh o mlajši generaciji je govor kot o posebno problematični.

Kriminaliteta je problem, posebno zato, ker se začne zgodaj. Pogosto poslušamo očitke, da je naše delo le strošek, saj ne daje rezultatov, a bojim se, kaj bi bilo, če bi dvignili roke nad tem. Te mlade fante je treba vključevati, zgolj represija ne bo prinesla rešitev. Vedeti moramo, da se vsak pojav iz večinske družbe v romskem naselju stopnjuje na kubik. Sploh v bolj urejenih družinah je permisivna vzgoja neverjetna. Kaj vse se naredi, da otrok ne joka! A ko je star 13 let, jočejo starši, ker otroku niso več kos. Enkrat so policisti pobrali najbolj problematične fante in jih peljali na Gorjance na neke delavnice. To je bila zanje zelo pozitivna izkušnja. Posebno fantje imajo tu premalo moških likov, tudi socialnih delavcev ali delavcev na projektih, ki bi jim bili lahko vzor. Tudi zdravstvena politika se je v času varčevanja zelo umaknila iz naselij, kjer pa je zdravstvena slika porazna. Alkoholizem je vsakdanji pojav, antidepresivi tudi, pomirjevala so kot kava, zdravila se zobajo. Ob vsem tem je vse več nasilja nad ženskami, ki so v čedalje slabšem položaju. Nasilje je v resnici vsakdanji način reševanja problemov med starši. Otroci so ves čas prisotni in vse to gledajo od blizu, tako da se vzorec prenaša naprej. Ne more biti drugače, kot je. Na drugi stvarni pa raziskave potrjujejo, da dokler se ne opolnomoči mati, skupnost ne naredi koraka naprej. Žensk, ki bi to zmogle, je tu zelo malo.

Kako kot občinska svetnica gledate na občinsko politiko do Romov?

Kerinov Grm je občina začela reševati že pod prejšnjim županom Bogovičem, ki je to tudi javno napovedal, kar se mi zdi pohvale vredno, prav tako način, na katerega so se lotili težav. Nimamo veliko podobnih projektov. Tudi ta večnamenski center je financirala občina in tudi za to ji gre velika pohvala. Je pa res, da so tudi Romi občani, da občina zanje dobi neko glavarino in da ni vedno vsega tega denarja namenila zanje. Drnovo je manjše naselje, razmere v njem so kar spodobne, večja težava pa je Rimš, kjer gre za naselje prehodne narave z zelo slabimi bivanjskimi pogoji. Loke pa so posebna zgodba. Tu občina po mojem mnenju ni ubrala čisto prave poti. Kaj vse se je tam dogajalo in čigavi interesi so pripeljali, da je prišlo do situacije, kot jo imamo, se pravi do nakupa zemlje z ljudmi vred, ne vem. Občina je imela na mizi ponudbo, da bi sama za majhen denar odkupila to zemljo, pa je ni. V čigavem interesu je bilo to, vedo tisti, ki so bili takrat zraven.

Članek je bil objavljen v 15. številki Dolenjskega lista 13. aprila 2017

Boris Blaić