DL: Portret tedna - Cveto Šali

16.4.2017 | 14:35

Čeprav je od razpada legendarne novomeške rock skupine Rudolfovo minilo dobrih petintrideset let, večina Novomeščanov Cveta Šalija še vedno najprej poistoveti z njo. Uspešnica skupine Rudolfovo iz sedemdesetih let Grem domov v Novo mesto, za katero je glasbo napisal prav Cveto, še vedno velja za novomeško himno in jo dobro poznajo tudi mladi. A ne glede na vse je Cveta še bolj kot kitara zaznamovalo stanje za točilnim pultom, kjer je tisto leto, ko je razpadlo Rudolfovo, v Perovi gostilni nadomestil pokojnega dedka.

Nekoč mu je neki gost, ki ga sicer ni poznal, rekel: »Vi pa niste navaden gostilničar.« Še kako prav je imel. Cveto Šali nikoli ni bil navaden gostilničar in Slon nikoli ni bil navadna gostilna. V dedkovem času je tam marsikdaj pela harmonika, predvsem takrat, ko je kateri kmet na semnju dobro prodal vole ali kravo in je bilo treba kupčijo zapiti. Ko je Cveto pustil službo v banki in dedkovo gostilno temeljito obnovil, je ta postala več kot to, saj je v njej zaživela bogata kulturna dejavnost. Fotografske razstave so se menjale tudi na tri tedne, med gosti pa so bila številna zveneča fotografska imena, tako domača kot tudi iz tujine. Nekaj fotografij iz tistega časa še danes krasi stene Slona. Tudi imen iz sveta jazza, rocka in bluesa, ki so svoj čas zasedala Slonov »oder«, se ne bi sramoval noben precej večji klub pri nas, predvsem pa je bil Slon zbirališče gimnazijcev in študentov in glasbenikov, ki so vedno radi poklepetali z gostilničarjem, ki je pravi leksikon sodobne glasbe. Pozna dobesedno vse, ki v rocku, bluesu pa tudi jazzu kaj pomenijo, in o vsakem zna povedati kakšno anekdoto.

Eden od prelomnih trenutkov v njegovem življenju je bil dvanajsti rojstni dan, ko mu je oče, pesnik, prevajalec in urednik Severin Šali, kupil prvo kitaro, akustično melodijo, ki je kmalu zazvenela v njegovem prvem bit ansamblu The Bees. Glasba ga je pritegnila že tam nekje pri desetih letih, popolnoma pa ga je osvojila, ko ga je starejša sestra peljala na koncert Kameleonov v tedanji kino Krka. Skupini The Bees so sledili The Eons, kjer je igral bobne, potem pa so ga nekaj časa bolj zanimale makete železnice in košarka.

Potem pa je prišel osemnajsti rojstni dan, ko je ugotovil, da je za vlakce prestar in za resno košarko premajhen, pa sta šla z očetom v Trst kupit električno kitaro, italijansko eko. V mestu se je vest o njegovi pridobitvi hitro razširila. Takih, ki so nekaj brenkali, je bilo veliko, a prave električne kitare med njegovimi vrstniki ni imel skoraj nihče. Tedaj so v njegovo življenje stopili Tom Bartelj, Borut Simič in Samo Kralj. Sestavili so skupino Sonce, ko se jim je pridružil še Andrej Blažon, je nastalo Rudolfovo. Šest let je trajalo, v tem času pa so veliko igrali, tako na gimnazijskih plesih in valetah kot tudi na velikih koncertih v športnih dvoranah in klubih. Tudi ploščo so izdali, kar je bil v sedemdesetih letih za rock skupino velik dosežek.

Čeprav je od novega leta upokojen, bo tudi v prihodnje najbrž reden gost Slona, le da z druge strani točilnega pulta, kjer se bo s prijatelji pogovarjal o glasbi in o nastopih s katero od dveh skupin, v katerih igra, v Generaciji Rudolfovo, s katero preigravajo melodije nekdanjega Rudolfovega, in v nekoliko nenavadni skupini, ki si je nadela ime Slon in Cvet je v jeseni in so jo sestavili pravzaprav redni gostje Slona in Cvetovi prijatelji, z njimi pa igra tisto glasbo, ki si jo je vedno želel igrati.

Članek je bil objavljen v 3. številki Dolenjskega lista 19. januarja 2017

Igor Vidmar