DL: Kmetom iz leta v leto težje; »Splača se nič, a živeti moramo«

28.3.2017 | 14:50

Na nedavnem praznovanju četrt stoletja Govedorejskega društva Škocjan so prvi naziv častnega člana podelili Štefanu Kobalu iz Ljubljane, proizvajalcu hlevske opreme, ki društvo vseskozi podpira (na levi). Na dogodku je zbrane nagovoril tudi škocjanski župan Jože Kapler (na desni), za prijetno vzdušje pa so poskrbeli: ljudski pesnik Jože Grgovič, cerkveni mešani pevski zbor Dobrava in Podgorjanski spev.

Če Ivan Povšič pove, da država ni ubrala prave poti v razvoju kmetijstva in da je slovenskemu kmetu iz leta v leto težje, mu gre verjeti ... Povšič je velik kmet iz Čučje Mlake, že 25 let pa tudi predsednik Govedorejskega društva Škocjan, tako da razmere v kmetijstvu dobro pozna iz prve roke. Cene mleka in mesa padajo že nekaj let, stroški pa so vse večji - od elektrike, vode, semen, nafte, veterinarskih storitev do vlaganj v posodabljanje kmetijske mehanizacije, gradnjo hlevov itd. »Saj ni problem delati od jutra do večera, to smo kmetje vajeni, a živeti je tudi treba od nečesa, pa se splača skoraj nič. Namesto da bi npr. kmetija s 40 hektari zemlje in sto glavami živine preživela 5-člansko družino, mora vsaj eden biti v službi in zaslužek vlagati v kmetijo,« pove Povšič in doda, da je to res žalostno.

Na območju društva, ki povezuje člane iz škocjanske, šmarješke in šentjernejske občine - zlasti zadnje omenjenih je že polovica, kajti njihovo društvo ni zaživelo -, prevladujejo veliki kmetje, malih skorajda ni več. Veliki najemajo zemljo od manjših kmetov, veliko je tudi razprodajanja zemlje, kot ugotavlja predsednik škocjanskih govedorejcev, pa večjega zaraščanja zemljišč še ni. Zemlja je za zdaj v glavnem še obdelana, »a bo lahko kmalu drugače. Tudi Slovenija ne bo več tako pisana in posejana s pšenico, repico, koruzo ipd., če bo vse zamulčeno. Razmere v kmetijstvu zlasti za mladi rod res niso spodbudne. V pisarnah v Ljubljani pač ne vedo, kaj se dogaja s slovenskim kmetom,« pravi Povšič. Zato se tudi v njihovem društvu trudijo, da kar najbolje pomagajo kmetom - z organizacijo predavanj, strokovnih ekskurzij, skratka, da so člani čim bolj seznanjeni z novostmi. Zelo dobro so sprejeti t. i. dnevi polja, ko se kmetje zbirajo na polju in spremljajo pridelek od setve do žetve, »saj se iz prakse največ naučimo,« pravi Povšič. Pri tem sodelujejo z raznimi strokovnjaki.

Največ govedorejcev je pridelovalcev mleka, nekateri so se usmerili v rejo pitancev. Nikjer razmere niso rožnate. Cena mleka, ki ga v glavnem odkupujejo Ljubljanske mlekarne, je v zadnjih treh letih padla z 38 centov za liter na 22 do 25 centov (ob tem velja spomniti, da v trgovini za liter mleka odštejemo okrog en evro!), zaslužka pa ni niti pri reji bikov. Kmet npr. kupi tele za 900 evrov, po okrog 500 dneh reje pa zanj dobi okrog 1.400 evrov! Povšiča jezi, da Slovenija ni samooskrbna dežela, kar bi lahko bila, in raje kupuje poceni hrano iz tujine. Zadaj vidi izigravanje, saj se to seveda lahko hitro spremeni - tuja hrana se namreč lahko hitro podraži, svoje pa ne bomo skoraj več imeli. »Vidim pa, da bi mnogi naši ljudje radi kupovali slovensko hrano, ki je gotovo bolj zdrava, a kaj, ko nimajo denarja, ker je pač dražja. Krog je tako sklenjen,« ugotavlja.

Članek je bil objavljen v 52. številki Dolenjskega lista 29. decembra 2016

L. Markelj