Jurij Grabrijan, najimenitnejši Adlešičan

23.3.2017 | 10:35

Jurij Grabrijan (po domače Iveč) iz Adlešič (1800 – 1882)

Belokranjska vas

Vitez Ivan Feliks Šašelj ga je imenoval ''… najimenitnejši Adlešičan''. Deželni poslanec Ivan Lavrenčič (ki je na tem mestu nasledil Grabrijana), pa je v reviji Dom in svet leta 1893 o njem zapisal '' ... predstavljam čitateljem moža visoke, vitke in ravne rasti. Obraza resnobnega, očesa bistrega, hoje počasne, skoro veličasne, govora premišljenega: - ta je umrli župnik in dekan vipavski, častiti kanonik Jurij Grabrijan ...".

Jurij Grabrijan se je rodil 22. marca 1800 v Adlešičih. Župnik je takrat zapisal, da se je rodil v družini premožnega kmeta Ivana Grabrijana, a je ta podatek sila dvomljiv, saj v Adlešičih premožnih kmetov ni bilo. Zagotovo, pa je bil Ivan razgledan, saj se je na predlog domačega župnika odločil Jurija poslati v šole. Ko so začele izhajati Kmetske in rokodelske novice sta bila v Adlešičih dva naročnika: Ivan Grabrijan in župnijski urad.

Šolal se je v Karlovcu, Novem mestu in Ljubljani, kjer je licej obiskoval skupaj s Francetom Prešernom in Antonom Martinom Slomškom. Menda je že zgodaj pesnikoval v slovenščini in prve Prešernove nemške pesmi prevajal v slovenščino ter ga tudi navdušil za pisanje v materinščini (A. Slodnjak). Na liceju naj bi Prešeren Grabrijana celo zasmehoval, ker je pisal v materinščini. Pozneje je Jurij njegova dela prevajal v nemščino in češčino. Čeprav je Grabrijan Prešerna grajal zaradi boemskega življenja, sta ostala dobra prijatelja.

Iz začetkov Jurijevega šolanja je poznana anekdota, da je je zelo nerad sprejel dejstvo, da mora tako zgodaj od doma – v Karlovec v šolo. Sporen je bil odhod od doma, pa tudi kraj šolanja – Karlovec. (Pozneje je očeta prepričal, da nadaljuje šolo v Novem mestu). Po poti naj bi pridno jedel jabolka, ki mu jih je v culico dala mati in na križiščih cest odmetaval ogrizke. Ko ga je oče v Karlovcu oddal pri gospodinji kjer mu je uredil stanovanje in odšel po opravkih v mesto, je mali Jure pobegnil in bil v Adlešičih še pred očetom. Skril se je na seniku in mama mu je več dni na skrivaj nosila hrano, dokler očetova jeza ni vsaj malo popustila. Ko se je le ojunačil zlesti iz skrivališča, je oče utrgal leskovo vejo in ga našeškal, nato pa sta pohitela v Karlovec, da ne bi še več zamudil v šoli. Ko je bil posvečen za duhovnika, je domov pisal, da bo dal pozlatiti grm, v katerem je oče utrgal šibo, s katero ga je nabil po zadnji plati.

Prevajal je tudi dramska dela iz nemščine in češčine v slovenščino.

Krajnska Slovinja

Pomagaj Večni in Dobrotni,
Popisat jezik mi sirotni,
Ki mater 'ma, - je ne pozna,
In berž, ko uma kaj dobiva,
Ga precej ptuji duh zaliva,
In ptuji veter mu pihlja.
Ne more v svojim se ozreti,
Oči ne more v svoje vpreti,
Povsod le ptujšnja mu igra.

Glej! - vse počutke mu zatira,
Želje otročje mu podira,
Ki jih od matere dobi.
Prečudno vadi ga črtiti,
Dobrote njene pozabiti,
Za ktere dost še vedil ni;
Pa njene šege zaničvati,
In smešne druge posnemvati,
Rojakam trobi dni, noči.

Zložil 1823, Jurij Grabrijan

(prvi dve kitici njegove najbolj znane pesnitve. V tem času za Kranjsko še ni bilo uveljavljeno ime Slovenija). To je ena prvih pesmi, ki jasno definirajo slovenske narodnostne zahteve ter jasno kaže, česa so si tedanji izobraženci želeli. Pesem je nastala v času, ko je bil semeniščnik na ljubljanskem semenišču in bil član tajnega društva "karbonarjev" -, ki so se po zgledu italijanskih karbonarjev zavzemali za ustavno monarhijo. Izdajali so ročno pisano glasilo, nekaj izvodov pa so si podajali iz rok v roke. Ustvarjal je pod vplivom mentorjev Metelka in Kopitarja.

Novo mašo je pel 1925 v Metliki, saj so v Adlešičih takrat cerkev šele gradili.

Kot kaplan je služboval na Brezovici, v Škofji Loki, Žireh in Šturjah (v Šturjah se odloči odpreti šolo, saj začuden opazi, da je v vasi pismen samo organist – ki ogorčen zaradi opismenjevanja kmetov tudi odide). Kot župnik in dekan je večino življenja preživel v Vipavi. Bil je tudi častni kanonik v ljubljanski stolnici, vitez Franc Jožefovega reda, pesnik, prevajalec in vnet narodnjak. Njegova najpomembnejša dela so: ustanovitev sedmih osnovnih šol na vipavskem, bil je najpomembnejši (tako je trdil J. Bleiweiss) ustanovitelj prve kmetijske šole na slovenskem - Sadjarska in vinorejska šola na Slapu pri Vipavi, za katero je našel posestvo in denarna sredstva. –Pozneje je bila zaradi težav v okolju preseljena na Grm pri Novem mestu - danes je to Center biotehnike in turizma Grm Novo mesto. Dva mandata je bil izvoljen kot Kranjski deželni poslanec, ustanovil je čitalnice v Vipavi, bil organizator sokolskega tabora v Vipavi, do smrti član skupščine Kmetijske družbe... Vse zgradbe, ki jih je gradil (šole, cerkve…) je tudi sam projektiral – kar je včasih predstavljalo težavo v izvedbi (…cerkev in zvonik v Vipavi, …). Politično je bil zelo aktiven, posebno v revolucionarnem letu 1848.

Vitez Ivan Feliks Šašelj, župnik v Adlešičih, je v Kroniki adlešiške fare o njem zapisal, da je » … najimenitnejši Adlešičan - rojen v uboštvu, v življenju veliko ustvaril; in umrl kot preprost in skromen človek, ki zase ni potreboval veliko, ogromno pa je dal skupnosti in narodu«.

Boris Grabrijan