DL: Pričevanje o mlinarski dediščini

22.1.2017 | 10:05

Avtorici knjige Mojca Ramovš in Liljana Jantol Weber (Foto: J. S.)

Čeprav so se tukajšnja mlinska kolesa že davno ustavila, pa ta še danes šepetajo svojo zgodbo. V Dolenjih Jesenicah so namreč pred dnevi pripravili predstavitev knjige o mlinih na Jeseniščici in njenih pritokih z naslovom Smo v maln prpelal avtoric Liljane Jantol Weber in Mojce Ramovš.

»Osredotočili smo se na mline v vaseh Dolenje Jesenice, Roženberk, Kostanjevica in Kamnje, torej v vaseh, ki segajo na območje občin Šentrupert, Mokronog - Trebelno in tudi Litija,« pripoveduje Liljana Jantol Weber. Knjiga, v kateri je podrobneje predstavljenih deset mlinov, je skupaj z raziskovanjem nastajala približno desetletje, intenzivneje pa sta se avtorici pisanja lotili lani.

Tukajšnja tradicija mlinarstva je bila namreč nekdaj zelo bogata, saj nekateri mlini segajo vse tja v 17. stoletje, razlaga Mojca Ramovš. »Veliko družin se je ukvarjalo z mlinarstvom, ki je pomenilo dodaten vir zaslužka. Šlo je predvsem za manjše, t. i. mline na zgornjo vodo, mlinska kolesa so bila korčna, večina pa je imela tudi stope,« opisuje.

»Mlini so še delovali v prvi polovici 20. stoletja, nekje v 60. in 70. letih pa so po večini v njih prenehali mleti, v nekaterih tudi že pred drugo svetovno vojno,« še pravi Ramovševa. Danes sicer preurejajo Boltetov mlin, kjer si bo mogoče ogledati del mlinske naprave in kjer bodo predvidoma spomladi postavili tudi razstavo, ki so jo pripravili ob izidu knjige.

Na življenje v mlinu ima lepe spomine Karla Marija Štojs, ki je bila nekdaj doma prav v Boltetovem mlinu. Spominja se, da so v njem mleli vse vrste žita, stopali pa so tudi ječmen, ajdo in proso. Mlinska kolesa so se vrtela tja do leta 1968, ko je njena mama dejavnost dokončno opustila.

O bogati mlinarski dediščini tako danes priča knjiga Jantol Webrove in Ramovševe. »Ker večina mlinov spada v občino Šentrupert, se nama je zdelo smiselno, da vključimo tudi mline na Bistrici, sicer na drugem vodotoku, gradivo pa sva črpali iz Dolenjskega muzeja, kjer hranijo terenske zapiske in fotografije terenske ekipe, ki je te mline popisovala leta 1976,« še pravi Ramovševa.

»Mlini se najbolje ohranjajo takrat, kadar delujejo, vse drugo je romantika in nostalgija,« pa pravi etnolog dr. Janez Bogataj, ki je pridružil predstavitvi. »Življenje se je v gospodarskem in še kakšnem smislu močno spremenilo, zato seveda na mline ostajajo samo spomini, zlasti pa na življenje v njih in na družbene razmere, ki so pogojevale njihov obstoj. Knjiga je zato odlično pričevanje za razumevanje lokalne in regionalne kulture,« še ocenjuje Bogataj.

V knjigi, ki jo je izdal Zavod Rožlin ob javnem sofinanciranju občine Šentrupert, je sicer vključeno še poglavje dr. Vere Smole o terminologiji mlinarstva, publikacijo pa spremlja tudi zemljevid tukajšnjih mlinov.

Članek je bil objavljen v 41. številki Dolenjskega lista 13. oktobra 2016

J. Sinur