DL: Veselo »trpljenje« mokropoljskih mučenikov

24.11.2016 | 14:50

13 od 16 mokropoljskih mučenikov pred Rokovim kevdrom pri cerkvici sv. Roka na Tolstem Vrhu. Od osmih ustanovnih članov je sedem še vedno aktivnih.

Martin Andrejčič kaže na obris Slovenije na kamniti steni Rokovega kevdra, ki se je mučenikom odkril ob prenovi. Nanj so še posebej ponosni, pa tudi na lipov list, simbol Slovenije, na drugi steni.

Postavitev klopotca pri cerkvici sv. Roka je postala že tradicija mučenikov.

Nikjer, kjer se pojavijo, ne ostanejo neopaženi. Kako bi - druščina simpatičnih možakarjev in fantov, oblečena v enake kostume: v pumparice, kariraste srajce živih barv, rdeče klobuke, dokolenke in obuta običajno v planinske čevlje, z nahrbtnikom - z mučeniško malico, seveda (kilogram kruha, klobasa in liter vina).

To je Mokropoljski klub mučenikov (MKM), ki združuje planinsko in športno dejavnost Mokropoljčanov in okoličanov iz šentjernejske občine na bolj zabaven in humoren način. Takšnega druženja ljudem danes manjka, zato je kandidatov za klub vedno dosti, a mučeniki, kot se imenujejo, imajo svoja pravila in društvo ima lahko največ 40 članov, vsak pa tudi ni primeren. Trenutno jih je 16, bilo pa jih je že tudi čez 20 - številka se pač spreminja.

NE MORE BITI KAR VSAK MUČENIK

V društvu, ki je bilo na pobudo Braneta Pence ustanovljeno v začetku marca 1987 in bo torej prihodnje leto praznovalo že tri desetletja obstoja, ne more biti kar vsak, ki to želi. Izpolnjevati mora nekaj pogojev - biti mora poročen mož ali pa starejši od 27 let, torej na nek način že zrel človek, ne kak mlečnozobi, zaletav mladenič. Ko odda prošnjo za članstvo, je leto dni pripravnik. Če se dobro izkaže, sledi krst, ki je povezan z raznimi humornimi vprašanji, nato sprejem v klub, lahko pa se pripravništvo tudi podaljša … A tudi, ko je nekdo že mučenik, ni to za večno. Biti mora dejaven in se na leto udeležiti vsaj polovico akcij, ki jih mučeniki imajo.

Kot pove Franc Šinkovec, ki je eden od ustanoviteljev MKM, je dejavnosti šest: 5. januarja za sv. tri kralje mučeniki pojejo oz. koledujejo. Pozimi odidejo na športni dan, to je smučanje. 10. marca, na dan mučenikov, praznujejo svoj praznik in takrat imajo vsako leto svečani občni zbor, na katerem menjajo oblast. Ja, Mokropoljski klub mučenikov vodi »mučeniška ablast«, na čelu katere je starešina, pomagata pa mu notar in nadzornik. Oblast se vsako leto zamenja, kar je prav - to bi priporočali tudi občinarjem in politikom na državni ravni, se nasmejejo mučeniki. Imajo pa tudi dve trajni funkciji - oskrbnika in kronika. Med obveznimi akcijami je tudi pohod k Miklavžu na Gorjancih, balinarska noč pri gasilskem domu na Mokrem Polju in planinski pohod - na Triglavu so bili že velikokrat, osvojili pa so še mnoge druge vrhove: od Mangarta, Grintovca do Stola. Imajo tudi razne nenačrtovane akcije, kot je udeležba na raznih prireditvah in tekmovanjih. Že petnajst let vsako leto poskrbijo za postavitev klopotca na Tolstem Vrhu pri cerkvici sv. Roka, sodelujejo v povorki društev za šentjernejski občinski praznik Jernejevo itd. Kot pove Šinkovec, so do sedaj imeli že preko 170 obveznih akcij in več kot polovica članov jih je »oddelala« preko sto.

Vse, kar se jim dogaja, imajo mučeniki zapisano v mučeniški kroniki, ki jo piše Kronik Kekec. Nič koliko zanimivih zgodb in pripetljajev se skriva v njej, in ko jih mučeniki ob kakem srečanju prebirajo, se nasmejejo od srca. Med bolj zanimive zapise sodi npr.: paradiranje po Ankaranu pri 30 stopinjah Celzija v popolni mučeniški opremi, ko so se tudi kopalci začeli oblačiti, ker so se bali, da napovedujejo ledeno dobo; ko je njihova »ablast« ostala v hribih brez malice in so se dobrohotno nasmihali ob pripombi, da je itak petek in »ablast« takrat pa res ne sme jesti mesa; tistim, ki jih ne poznajo dovolj dobro, so morali razlagati, zakaj stranka MKM še ni v parlamentu … Sicer pa je življenje v mučeniških vrstah zelo nazorno opisano tudi v njihovi mučeniški himni, ki jo je sestavil šentjernejski ljudski pesnik Jože Grgovič. Ob 20-letnici MKM so izdali spominsko osebno mučeniško znamko, ki jim jo je oblikoval prijatelj Branko Babič.

ROKOV KEVDR

Mokropoljski mučeniki imajo tudi svoj hram oz. Rokov kevdr, kot so poimenovali nekdanji hlev ključarja pri cerkvici sv. Roka na Tolstem Vrhu. Bil je zapuščen, pa so pred leti poprosili šentjernejskega župnika g. Antona Trpina, če ga lahko malo popravijo, očistijo in obnovijo, da jim bo služil. In so ga dobili v upravljanje in uporabo. Tako se tu že več kot petnajst let dobivajo na posvetih in občnih zborih, včasih pa kar tako. Vsak mučenik ima ključ. V kevdru pa imajo seveda tudi sod z »mučeniškim vinom«, ki je gotovo nekaj posebnega - mučeniki, ki so v glavnem vsi vinogradniki, vinograde pa imajo pretežno prav na Tolstem Vrhu, prinesejo po nekaj litrov svojega vina in nato pijejo »mučeniški« cviček, s katerim tudi z veseljem postrežejo mimoidoče oz. obiskovalce na svojih dogodkih. Ko vina zmanjka, se zgodba ponovi. Ja, tudi to je ena od obveznosti mučenikov. Sicer pa imajo v Rokovem kevdru spravljenega klopotca, ki ga kot znanilca trgatve vedno postavijo pod cerkvico. Zanj skrbijo in ga vzdržujejo.

Vsak mučenik ima svoje mučeniško ime, ki je zanimivo in zgovorno. To so Debeli, Hitri, Kekec, Kolonelo, Koša, Korenina, Laufar, Pajo, Pikant, Ročko, Rožle, Servis, Šofer, Tastar, Tavžent in Tulipanček. Kdo se skriva za njimi, pa ugibajte.

Članek je bil objavljen v 34. številki Dolenjskega lista 25. avgusta 2016

Besedilo in foto: L. Markelj