Srečanje z ilustratorko Majo Kastelic

28.10.2016 | 10:10

Četrtek, 6. 10. 2016, je bil za učence OŠ Veliki Gaber malo drugačen. Ob začetku Bralne značke so gostili ilustratorko (in domačinko) Majo Kastelic. Prijazno je odgovorila na vprašanja, ki sta jih pripravili učenki Ana in Tjaša ter tako starejšim učencem predstavila svoje delo ilustratorke in razložila postopek nastajanja ilustracij. Skupaj z dečkom iz njene slikanice Deček in hiša je učencem razkrila še nekaj skrivnosti, ki jih skrivajo ilustracije v knjigi.

Drugo šolsko uro so se mlajši učenci skupaj z dečkom in ilustratorko po domišljijskih stopnicah sprehodili skozi pravljico in sledili dečkovemu odkrivanju skrivnostne hiše. Dan pa je bil za učence od 1. do 3. razreda še posebej drugačen, ker so se jim pridružili tudi njihovi dedki in babice. Skupaj z vnuki so preživeli uro z ilustratorko, nato pa so se skupaj podružili še v razredih. Seveda so učenci poskrbeli tudi za posladek in zjutraj za svoje goste spekli še kolačke.

Šestošolki Ana Šadl in Tjaša Špec sta po zaključku z ilustratorko Majo Kastelic opravili intervju. Njene odgovore objavljamo tu:

ANA IN TJAŠA: Kje ste doma?

MAJA KASTELIC: Živim v Trebnjem. V času študija sem šla seveda v Ljubljano in malo okrog po svetu. Takrat sem mislila, da v Trebnjem pa že ne bi živela, zdaj pa vidim, da je krasno in lahko od tu celo delam za kateregakoli svetovnega založnika. Še bolje, na primer, ponavadi moram ilustracije nesti v Ljubljano, ko pa sem delala za neko francosko založbo so poslali kurirja kar točno sem.

ANA IN TJAŠA: Kateri je bil vaš najljubši predmet v osnovni šoli in kakšna učenka ste bili?

MAJA KASTELIC: Bila sem pridno poredna učenka kot mali Petit, vedno odlična, ampak malo svojeglava. Najljubši so mi bili kar odmori v knjižnici, ali pa pot v šolo in iz nje, sploh v nižjih razredih, ko sva si s prijateljico med potjo govorili krasne in grozljive pustolovske zgodbe, včasih pa sva tudi zares preživeli kakšen ravs.

ANA IN TJAŠA: Kdaj ste ugotovili, da želite postati ilustratorka in kakšna je bila pot do vašega poklica?

MAJA KASTELIC: Po osnovni šoli v Trebnjem sem hodila na Gimnazijo Želimlje, in se potem v zadnjem letniku, malo iz uporništva in malo zaradi idealizma, odločila za študij slikarstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Od nekdaj sem oboževala knjige in ilustracije, a je bila pot do poklica polna ovinkov – po slikarstvu, magistrskem študiju vizualne teorije in 10 letih restavriranja, sem se leta 2012 končno lotila avtorske slikanice in tako zadnja štiri leta srečno delam kot ilustratorka.

ANA IN TJAŠA: Kje dobite navdih za vaše ilustracije?

MAJA KASTELIC: Navdih in ideje pridejo ponavadi takrat, ko jih človek najmanj pričakuje in ko je najbolj sproščen. Ali dela kaj čisto drugega – jaz na primer ko vozim avto ali ko moram kje mirovati in mi misli malo odtavajo po svoje.

ANA IN TJAŠA: Se kdaj naveličate risati?

MAJA KASTELIC: Kadar ne gre, je gotovo težje. Ampak imam izjemno srečo, da lahko delam nekaj tako lepega, zato je lažje prenesti tudi kakšne krize.

ANA IN TJAŠA: Ali ilustracije rišete po svoji želji ali dobite navodila za risanje?

MAJA KASTELIC: Kakor kdaj. Včasih imam pri risanju čisto proste roke, včasih pa dobim zelo natančna navodila kako in kaj narisati. Odvisno od tega, za kakšen projekt gre in čemu bo služila ilustracija.

ANA IN TJAŠA: Kaj najraje rišete?

MAJA KASTELIC: Rada rišem otroke in škrate in starinske predmete, izmišljene prostore in majcena bivališča.

ANA IN TJAŠA Risanje marsikomu izmed nas pomeni prosti čas, vam pa delo. Ali rišete tudi v prostem času?

MAJA KASTELIC: Včasih skiciram tudi popoldne in zvečer, a to nekako paše v režim službe. Ali pa moram loviti kak rok. Sicer sinova rišeta in slikata kar sama, kolikor želita, skupaj pa raje počnemo kaj drugega – smo zunaj ali gledamo risanke (no, tudi risanke zame spadajo k službi).  

ANA IN TJAŠA: Koliko slikanic ste ilustrirali do sedaj?

MAJA KASTELIC: Uh, to moram pa malo razmisliti (smeh). Mislim, da je bilo skupaj 12 knjig do sedaj, potem so pa še tuje izdaje... ta trenutek je še malo nepregledno, ponavadi oddam in potem ne razmišljam več toliko o tem.

ANA IN TJAŠA: Ste že dobili kakšno nagrado za vaše ustvarjanje?

MAJA KASTELIC: Nagrad se je kar nekako nabralo, z Dečkom - priznanje Hinka Smrekarja leta 2012 je bilo zame prvo prelomno,  2014 je dobil še plaketo Hinka Smrekarja, druga prelomna pa je bila lanska uvrstitev na zelo pomembno razstavo ilustracij Children's Book Fair-a v Bologna. Lani sem za knjigo Deček in hiša prejela še Levstikovo nagrado za izvirne ilustracije ter nagrado Kristine Brenkove za izvirno slovensko slikanico, letos pa mi bo podeljena Ibby častna lista.

ANA IN TJAŠA: Nam lahko o Slikanici Deček in hiša poveste kaj več?

MAJA KASTELIC: Knjiga na prvi pogled govori o dečku na poti v šolo, ki ga svetloba in mačkica zvabita v starinsko hišo na Andersenovi ulici. Sledi jima skozi labirint sob in stopnišč, dokler končno ne prispe na podstrešje, kjer najde deklico, s katero nato spuščata papirnata letala nad mesto. Še bolj pa je to zgodba o radovednosti in drznosti, o izgubljanju in o tem, kako se spet najdemo, drugje, o vzpenjanju za svetlobo, o prijateljstvu, skrivnostih, pa tudi o srečnih koncih. Je poklon literaturi in ilustraciji, ter nostalgični lepoti starih časov in brezčasnih stvari. V ilustracije sem sicer vtkala precej simbolov in zapisov in predmetov iz mojega življenja. Notri sta na primer naslikana tudi moja sinova, pa jaz kot majhna deklica, naše čudovite lesene stopnice in drugi predmeti, ki mi veliko pomenijo. Slikanica nima besedila, zato je zgodba lahko vsakič malo drugačna, kajti vsakdo jo vidi malo po svoje ali pa vsakič  gledamo malo druge stvari.

ANA IN TJAŠA: Koliko časa je nastajala ta slikanica?

MAJA KASTELIC: Od ideje in začetnih skic do izdaje sta minili dve leti.

ANA IN TJAŠA: Imate v načrtu še kakšno knjigo?

Ravno sem končala ilustracije za slikanico Korenčkov palček Svetlane Makarovič, narediti moram še projekt za ameriško založbo, potem pa pride čas za naslednjo avtorsko slikanico. Tokrat bo svojo dobila deklica, ki jo deček sreča na koncu zgodbe – to bo Deklica in vrt in jo že komaj čakam.

Maja Kastelic, najlepša hvala za pogovor.

Naj za konec zapišemo še Majino posvetilo našim učencem: »Dragi dečki in deklice, želim vam, da boste v knjigah odkrivali vedno nove zaklade in nepozabne zgodbe.« Maja Kastelic

Zapisala: Andreja Jaklič

Galerija