DL: Nuša in Oli Oslakovič - Začeti kmetovati ni nikoli prepozno

21.10.2016 | 14:50

Oli in Nuša Oslakovič

Čeprav hiša Oslakovičevih še ni povsem prenovljena, sta Nuša in Oli iz nje že naredila dom.

Čeprav koze med molžo stojijo na mizi, je molža kljub temu kar naporna.

Oli na letošnji razstavi drobnice v Semiču z Belkom, ki je dobil nagrado za najlepšega ovna.

Ker so mlajši Belokranjci odhajali iz Bele krajine, njihovi starši pa so že pomrli, so mnoge hiše ostale prazne, zapuščene. Seveda to ni prijetno ne za meščane in ne za vaščane, še zlasti pa ne za sosede. Zato so gotovo veseli vsakega, ki se odloči kupiti takšno prazno hišo in iz nje znova naredi dom.

Med takšnimi sta tudi Nuša in Oli Oslakovič, ki sta v začetku lanskega maja na Omoti pri Semiču kupila domačijo, ki je bila brez prebivalcev osem let. Na belokranjsko podeželje sta se preselila iz okolice Medvod. A ne po naključju.

»Sosed iz Medvod je doma s semiškega konca. Na Omoti ima ovce in večkrat sem mu šel pomagat. Zelo všeč mi je bilo tukaj, in ko mi je sosed omenil, da je na začetku vasi naprodaj starejša hiša z dvema gospodarskima poslopjema in 1,2 ha zemlje v enem kosu, sem začel razmišljati o nakupu. Ženi je bilo prav tako všeč na Omoti, a ne toliko, da bi šla sem živet. 'Če že greva na kmetijo, greva raje na ribniški konec, kjer so moje korenine,' se je sprava upirala Nuša, a mi jo je uspelo pregovoriti,« se nasmehne Oli.

Oli je imel včasih podjetje z zaključnimi deli v gradbeništvu, in ko je nastala kriza, je podjetje prepustil otrokom. Sin ga je zaposlil, Nuša pa je že v pokoju. Z zemljo in kmetovanjem nista imela, preden sta se odločila kmetovati na Omoti, kaj prida opravka, če odštejemo zelenjavni vrt pri hiši in Nušino otroštvo pri babici, kjer je pasla krave. Že leto prej, preden sta prišla na Omoto, pa je Oli pri Medvodah vzel v najem travnik in začel rediti koze. Opravil je tudi tečaje iz mlekarstva in sirarstva.

Ko sta se Oslakovičeva preselila na Omoto, sta s seboj pripeljala tudi pet koz in kozla. »Seveda je bila hiša potrebna temeljite obnove. Vselila sva se in začela s prenovo, ki še ni zaključena. Živela sva tako rekoč na gradbišču oz. na ruševinah. Prenoviti je bilo potrebno vodovodno in električno napeljavo, zamenjati pode in še marsikaj. Nekajkrat sva prespala tudi pri novih prijateljih, ki so zelo prijazni,« pripoveduje Oli. Nuša pa hitro pristavi, da je potrebno z debelimi črkami zapisati, da so sovaščani odlični. Da so jima prišli pomagat in da se na vsakem koraku srečujeta z belokranjsko prijaznostjo, gostoljubnostjo in dobroto.

Na Omoti sta Oslakovičeva dokupila še nekaj koz sanske pasme in letos imata že prve mladičke. Sedaj imata 20 živali, pred tremi meseci pa sta začela tudi molsti mleko, iz katerega delata sir in jogurt. V začetku junija je Oli prvič peljal na belokranjsko razstavo drobnice v Semič kozla Belka in že takoj je dobil prvo nagrado za najlepšega kozla. »Sama ustvarjava čredo dobrih mlekaric. Rada bi jih imela 20. Takrat bova potrebovala tudi molzni stroj. Sedaj delava vse ročno. Želiva, da najine živali jedo zdravo hrano in da bo čreda le tako velika, da jo bova še obvladala. Za zdaj je hrane dovolj, sicer pa je tudi travnikov okrog vasi veliko in lastniki so veseli, če jih je kdo pripravljen pokositi,« pravita Oslakovičeva, ki ugotavljata, da o kozah ljudje ne vedo veliko. Problem je tudi, da pri nas o tej temi ni kaj prida literature. Tako se sama izobražujeta po internetu.

»V Evropi je kozjereja slabo razvita, še posebej pa v Sloveniji. Vsi sicer hvalijo kozličkovo meso, a ga pripravljajo le na ražnju. Meni se zdi to škoda. Kozliček je odličen tudi za juho, kot zrezki in golaž ali počasi pečen v pečici na nizki temperaturi. Meso starih koz pa je odlično za salame in hrenovke. V Ameriki raste potrošnja kozjega mesa in mleka za 100 odst. na leto. Američani že vedo, zakaj,« našteva Oli.

Nuša in Oli sta prepričana, da sta se že kar veliko naučila o kozah. In čeprav sta meščana, sta se že dodobra navadila na življenje na Omoti in se vživela v kmečko življenje. Predvsem pa jima ni žal, da sta prišla živet v Belo krajino.

Članek je bil objavljen v 29. številki Dolenjskega lista 21. julija 2016

Besedilo in fotografije: M. Bezek-Jakše