DL: Nekdanji gospodarski čudež se ne da

26.9.2016 | 14:15

Direktor Gospodarske zbornice Dolenjske in Bele krajne Tomaž Kordiš je Maji Čibej izročil priznanje za prispevek h gospodarskemu razvoju regije. (Foto: M. B.-J.)

Direktor Gospodarske zbornice Dolenjske in Bele krajne Tomaž Kordiš je Maji Čibej izročil priznanje za prispevek h gospodarskemu razvoju regije. (Foto: M. B.-J.)

Leta 1925 se je iz Dolenjskih Toplic v Črnomelj preselil Franc Tajner in začel s strojnim pletilstvom. Bil je uspešen, a po drugi svetovni vojni je bila njegova delavnica nacionalizirana in avgusta 1948 je bilo ustanovljeno invalidsko podjetje Strojno pletilstvo. Podjetje je z direktorjem Francem Tešarjem hitro napredovalo in prostori so postali pretesni.

A ker v Črnomlju za širitev ni bilo pravega posluha, se je podjetje avgusta 1956 preselilo v Metliko in se preimenovalo v Belokranjsko trikotažno industrijo Beti Metlika. To je bil prvi industrijski obrat v Metliki in pozneje tudi največji v občini. 30 let po ustanovitvi je imel v Sloveniji, Jugoslaviji in tujini več kot 2.000 zaposlenih, še danes pa je, četudi »le« s 168 delavci, med največjimi podjetji v občini.

Beti je že po desetih letih postala gospodarski čudež. Ključen človek je bil direktor Peter Vujčič, ki je imel veliko vizijo in ji uspešno sledil. Beti ni bila zgolj podjetje, ki bi skrbelo za proizvodnjo, prodajo in modne revije. Bila je mesto v mestu. Imela je svojo šolo, gojila kulturo, šport, skrbela za stanovanjsko gradnjo, počitniške kapacitete, trgovine, frizerski salon. Ob 20-letnici so v Beti izdelali po 40.000 izdelkov na dan.

Beti dandanes posluje v precej manjšem obsegu. Razlogov je več, bodisi da so bili objektivni, šlo pa je tudi za lastninjenje in za ne najboljše poslovne odločitve. Prav zato omemba Beti – nekdaj skoraj ni bilo belokranjske družine, ki ne bi bila kakor koli povezana s to tovarno - danes med Belokranjci prinaša mešane občutke: pri nekaterih veselje, pri drugih jezo, pa smeh in solze, ljubezen in sovraštvo, ponos in spraševanje »Zakaj?« Marsikdo vpraša: »A Beti še obstaja?« Izvršna direktorica Maja Čibej pritrjuje: »Beti je sodobno izvozno podjetje. Izdeluje prejo, ki pa ni izdelek, ki bi ga kazali na modnih revijah, čeprav so iz nje narejeni mnogi izdelki.« Spet druge zanima, zakaj ni več Betinih izdelkov na trgovskih policah? Letos so po skoraj petih letih s podpisom licenčne pogodbe z metliško Konfekcijo Julija znova obudili blagovno znamko Beti, kar je najlepše darilo ob jubileju. Prvi izdelki, žensko in moško spodnje perilo ter pižame, bodo prišli na trg z letošnjo kolekcijo jesen/zima.

Čibejeva se je na slovesnosti ob jubileju Beti, na kateri je bila tudi modna revija, posebej zahvalila Viktorju Kozjanu in Antonu Štruclju za reševanje podjetja, ki se ne da. Nasprotno, uspeva mu držati in krepiti položaj evropske vodilne izdelovalke barvne poliamidne preje. Medtem ko že leta prodaja v zahodno Evropo, ZDA, Rusijo in na Bližnji vzhod, pa sedaj prodira tudi v Nemčijo in Skandinavijo. Posodabljajo proizvodnjo in proizvajajo nove, inovativne preje. In ker srednjih tekstilnih šol ni več, morajo ves kader, ki ga zaposlijo, priučiti. Jeseni pripravljajo interno izobraževanje, malo šolo preje. Tako se zgodovina ponavlja.

Članek je bil objavljen v 25. številki Dolenjskega lista 23. junija 2016

M. Bezek-Jakše

starejši najprej | novejši najprej

Komentarji (1)

26.9.2016Oceni decima 

imam ene krasne kopalke njihove. dolgo je trajalo, da sem nekaj enakovrednega dobila, od ene hrvaške firme. dajte še to spet začet delat, prosim.

Komentiraj prispevek

Za komentiranje tega članka morate biti prijavljeni.

Prijava