DL: Zmagovalec SP v pripravi testenin - Kraljico bi navdušil z ričetom

22.9.2016 | 14:45

Jure Tomič je vesel uspeha, ki ga je dosegel v Italiji, a najbolj ponosen je na to, da se gostje radi vračajo v njegovo gostilno. (Foto: J. A.)

Nagrado je prejel iz rok podpredsednika skupine Barilla Paola Barilla. (Foto: arhiv Jureta Tomiča)

Slika, po kateri je dobila ime ošterija Debeluh.

Zmagovalna Tomičeva jed na 5. svetovnem prvenstvu v pripravi testenin (Foto: arhiv Jureta Tomiča)

Na letošnjem svetovnem prvenstvu v pripravi testenin na Akademiji Barilla je zmagal Brežičan Jure Tomič, lastnik ošterije Debeluh. Strokovno komisijo je prepričal s testeninami, ki jih je pripravil s kozjim sirom in bučo. V Parmi je premagal 16 sotekmovalcev – vrhunskih kuharjev z vsega sveta in dokazal, da Slovenci vsekakor znamo kuhati. V svojem receptu je združil italijansko in slovensko tradicijo, saj je uporabil polnozrnate testenine, kozji sir in bučke.

ZMAGOVALNA JED TUDI NA MENIJU

»Jed, ki sem jo skuhal, je izpeljanka ene druge, ki jo občasno pripravljam v svoji gostilni, dodal sem ji še bučno olje, bučne cvetove in sneg bučnega olja,« je med našim obiskom v njegovi brežiški oštariji povedal Tomič. Zmagovalne testenine so že na jedilniku Debeluha, ob tem pa izpostavi, da jih vedno ne bo mogel ponuditi, saj je odvisen od tega, koliko svežih bučnih cvetov lahko dobi.

»Komisiji sem med serviranjem, ko sem posipal sneg z bučnim oljem, povedal, da prihajam iz dežele, kjer imamo zelo dobre smučarje in veliko snega,« obnovi spomin na zmagovalni dan.

Saj ne, da ne bi bil vesel dosežka iz Italije, a dobro se zaveda, da je to le majhen delček njegove kuharske zgodbe. »Meni največji uspeh predstavljajo gostje, ki se vračajo, tudi iz tujine. To je največ, kar kuhar lahko doseže,« je realen lastnik gostilne s 15-letno tradicijo, ki ugotavlja, da te v Sloveniji opazijo šele potem, ko uspeš v tujini.

NAJPREJ SOMMELIER

Po izobrazbi je živilski tehnik. Med šolanjem v Mariboru se je odločil opraviti izpit za sommelierja. Tako je ravno v času, ko je bila gastronomija v porastu, vstopil v svet, ki mu je bil prej neznan. »Spoprijateljil sem se s svetovno znanimi vinarji, vendar sem ugotovil, da se od sommelierstva pri nas še ne da živeti, in si takrat rekel: Zakaj pa ne bi imel dobre restavracije? Tako sem se vrgel v kuharske vode.«

Sledilo je izobraževanje, izkušnje je nabiral doma in v tujini, potem pa v Brežicah odprl ošterijo Debeluh, ki je zdaj že družinska. »Za ime gostilne je bila kriva slika, ki mi jo je podaril prijatelj iz Ljubljane. Ko sem opremljal gostilno, sem ga prosil za pomoč in v njegovi kurilnici sem videl to sliko, ki zdaj visi pri meni. Na njej je debel gospod za dobro obloženo mizo in tako smo prišli do Debeluha.«

KAKOVOST NI LUKSUZ

Žalosti ga, ko kdo reče, da je Debeluh luksuzna restavracija. »Zame ni noben luksuz, če dam na krožnik kvalitetno hrano. To je pač gostilna, ki ponuja dobro hrano.« Prizna, da ne morejo imeti najnižjih cen, kajti uporablja le najboljše sestavine, veliko časa vlaga v izobraževanje v tujini, gostje jedo in pijejo iz najdražjih krožnikov ter kozarcev, uporabljajo drag pribor.

Kar je mogoče dobiti v lokalnem okolju, kupi tam, nekaterih reči, kot je denimo olivno olje, pač ni mogoče dobiti v Posavju. »Pri nabavi lokalnih sestavin je največja težava konstantnost. Naj pojasnim: pri kmetu sem na primer kupil dve vreči krompirja, in ko sem se čez 14 vrnil k njemu, ga ni več imel.«

Opaža, da v Sloveniji dobro jemo, nimamo pa tradicije odnosa do zdrave hrane, kot jo imajo denimo Italijani, ki ves čas govorijo samo o hrani.

ZMAGOVALCI TV-ŠOVA BANKROTIRALI

Čeprav je zdaj videti, kot da je Tomič zaslovel čez noč, pojasni, da temu ni tako. V kuharskih krogih je prepoznaven že od leta 2008, ko so ga sprejeli v mednarodno združenje mladih kuharjev (Les jeunes restaurateurs d'Europe).

V preteklih mesecih smo ga lahko gledali tudi v kuharski oddaji na Pop TV Moja mama kuha bolje, kjer je sodeloval kot žirant. »Že pred tem so me vabili v druge kuharske oddaje, a se nisem odzval, ker menim, da je na televiziji treba ljudi učiti osnov, da bodo izboljšali tisto, kar dnevno kuhajo, ne pa visoke kuhinje. Ko so mi povedali, da bodo v tej oddaji tekmovalci prišli s svojimi recepti, sem se odločil poskusiti. Naj povem, da je oddaja presegle vsa pričakovanja, zato bomo jeseni začeli snemati drugo sezono.«

Sicer kuharske šove pozdravlja, a ob tem opozori na pri nas že kar utečeno prakso, da ljudje po dveh mesecih sodelovanja v njih pridejo v realnost s spremenjeno osebnostjo, mediji ga predstavljajo kot kuharsko zvezdo, a pogosto jim manjkajo osnove. »Skupni imenovalec vseh zmagovalcev šova Gostilna išče šefa je, da so vsi v osebnem bankrotu.«

PREPROSTI OKUSI V TRENDU

Glede kuhanja Slovencev je zelo kritičen, saj je prepričan, da smo premalo drzni in se preveč držimo stereotipov. »Tudi jaz imam ob nedeljah rad govejo juho, pražen krompir in govedino, da ne bo pomote, vendar pa se te in podobne jedi pri nas pripravljajo tudi, ko gre za posebne priložnosti. Ne vem, zakaj ljudje česa ne spremenijo ali prilagodijo. To velja tudi za testenine. Zakaj jih ne bi naredili s kakšno domačo sestavino? Slovenska kulinarika je zelo raznolika. Menim, da se ljudje preprostih jedi kar malo sramujejo. Sam sem šel zdaj na tekmovanje v Italijo in zmagal z bučo in kozjim sirom, sestavinami, ki jih pri nas dobiš za vsakim vogalom. Tudi po svetu je zelo cenjena preprostost.«

Na vprašanje, kaj bi skuhal angleški kraljici, izstreli: »Sigurno bi dobila ričet, krškopoljskega prašiča, štrudelj in potico. To bi bile osnovne jedi, iz katerih bi naredil izpeljanke. Naj povem, da sem bil že večkrat v družbi res elitnih kuharjev in še vedno so najbolj navdušili preprosti avtohtoni okusi.«

Članek je bil objavljen v 25. številki Dolenjskega lista 23. junija 2016

Janja Ambrožič