DL: Kje so priložnosti slovenskega podeželja? Še vedno daleč pod samooskrbo iz leta 1991

1.9.2016 | 14:40

Jože Podgoršek (Foto: osebni arhiv)

Slovensko podeželje zavzema okoli tri četrtine površine Slovenije, primerne za bivanje. Zato je zelo pomembno, da damo podeželju pravo mesto pri načrtovanju porabe evropskega denarja, ki ga Slovenija lahko pridobi iz skladov EU, je poudaril Jože Podgoršek, dekan Visoke šole za upravljanje podeželja Grm Novo mesto.

V preteklem finančnem obdobju je bila Slovenija četrta najbolj učinkovita država Evropske unije pri koriščenju denarja evropske kohezijske politike, a ne glede na vse uspehe pri črpanju se včasih poraja vprašanje, če smo sredstva zares učinkovito porabili, je dejal. »Še vedno se namreč prebivalstvo seli s podeželja v mesta. Na splošno na podeželju beležimo 2 odst. upad prebivalstva letno. Skoraj 40 odst. površine Slovenije je že uvrščene v območja praznjenja podeželja. Glavni razlog za to je predvsem slaba prometna infrastruktura in težke razmere za življenje na obmejnih in hribovitih območij,« je pojasnil in nadaljeval, da je prav tako vprašanje, če smo investicije v stroje in opremo izvedli povsem racionalno.

»V Sloveniji smo z okoli 50 traktorji na 1.000 prebivalcev v vrhu EU po tem kazalniku, saj imajo druge države manj traktorjev. Prav tako smo z 2,6 traktorja na hektar kmetijskih zemljišč takoj za Islandijo, torej tudi tu v vrhu EU. Traktorji sami po sebi niso problematični, če bi znali res z njimi umno delati, vsi ti sodobni traktorji namreč nekaj stanejo in so smiselni, če ima kmetija res veliko obdelovalne zemlje ali če kmet opravlja strojne usluge. So pa lahko v finančno breme, ko morajo kmetje pokriti visoke stroške kljub prejetemu nepovratnemu denarju za sofinanciranje teh velikih investicij. Cena hrane v primarnem sektorju, torej na kmetijskih gospodarstvih, nam namreč neprestano pada,« je menil Podgoršek. Pospeševanje takšnih naložb bi bilo po njegovem treba pogledati tudi z drugega zornega kota, morda s stališča posameznega kmetijskega gospodarstva in kaj smo s porabo sredstev tudi dejansko naredili.

V JV SLOVENIJI NEKAJ DOBRIH PRAKS

Kljub rahlemu dvigu samooskrbe s hrano v zadnjih dveh letih v Sloveniji smo še vedno daleč pod samooskrbo iz leta 1991, ko smo sami pridelali kar okoli 90 odst. vse potrebne hrane. »Če je v Sloveniji kmetija povprečno velika 6,6 hektarja, je na Češkem 106. To so povsem druge dimenzije pridelave hrane. Tudi pogoji pridelovanja hrane so drugačni. Denimo Dolenjska in Bela krajina se s svojimi vinogradi na gričih po velikosti ne moreta primerjati denimo s francoskimi, kjer jih je na kilometre po ravnini. Zato tudi slovenska hrana ne mora biti tako poceni kot najcenejša v Evropi. Na tem področju bi država morala delati največ, tako na eni strani spodbujati pridelavo hrane, na drugi pa spodbujati potrošnjo lokalno pridelane hrane ne le med ljudmi, temveč tudi v šolah, vrtcih in javni upravi, kjer to žal otežuje obstoječe javno naročanje,« je razmišljal.

V jugovzhodni Sloveniji je po njegovem v zadnjem obdobju kar nekaj dobrih praks, ki bi jih veljalo posnemati in spodbujati. Najbolj inovativni in povezani so na področju pridelave zelenjave, kjer so za naložbo v namakalni sistem Kalce-Naklo 1 in 2 tudi učinkovito izkoristili evropski denar, veliko je na tem področju po njegovem naredila tudi Kmetijska zadruga Krka, ki je kmetom omogočila, da zelenjavo prodajo. Prav tako je tu kar nekaj zanimivih, inovativnih kmetij na področju predelave mleka, veliko rezerve pa vidi v pridelavi krompirja, kjer je bila nekoč Slovenija dežela krompirja za vso bivšo skupno državo.

Ena od priložnosti razvoja in ohranjanja prebivalstva na podeželju je tudi energetika. »Že v preteklosti je bil velik porast gradnje fotovoltaičnih in bioplinskih elektrarn in v tem segmentu je v bistvu res prišlo do manjše zlorabe subvencijskih shem za naložbe v to. Še vedno pa imamo na podeželju kar nekaj hlevov in gospodarskih poslopij, primernih za še kakšno sončno elektrarno. Morda bi morali le dodelati energetski zakon, ki je praktično ustavil vse investicije, da bi si zadali cilje, da bi razvijali majhne fotovoltaične in bioplinske elektrarne. Tu smo bili znova Slovenci pregovorno tipični, saj smo, ko smo se začeli pogovarjati o bioplinarnah, postavili mejo 1 mega vat moči, kar je zelo veliko, medtem ko v sosednji Avstriji lahko delajo s 50, 150 ali 200 kW moči. Torej so precej manjše, manj vpadljive v okolju in potrebujejo manj energetskih rastlin in dejansko pobirajo energijo od odplak iz živinoreje,« je opozoril in pridal, da smo zaradi sprejema energetskega zakona, s katerim smo ustavili naložbe v soproizvodjo električne in toplotne energije na lesno biomaso, tudi zapravili priložnost, da bi učinkovito porabili podrti les, ki je ostal po žledolomu in napadu lubadarjev. Toploto bi lahko namreč porabili za ogrevanje rastlinjakov, v katerem bi proizvajali hrano tudi zunaj sezone. S tem bi ustvarili nova delovna mesta in povečali oskrbo s hrano, les, ki gnije v gozdovih, pa bi bolj učinkovito pospravljali in ga na koncu preko hrane in energije tudi dražje prodali, je prepričan. Težava pa po njegovem ni le v energetskem zakonu, temveč tudi električni infrastrukturi, ki je še v obdobju, ko smo lahko investirali, omejevale tovrstne naložbe zlasti v vaseh.

Z evropskimi sredstvi bi tako morali okrepiti naložbe v podeželje, da bi zagotovili minimalne standarde za razvoj cestne in komunalne infrastrukture in s tem tudi podjetništva, saj je danes pojem podeželje prerasel okvire kmetijstva ali gozdarstva. »Prebivalci podeželja namreč ohranjajo urejeno krajino, ki je tudi pogoj za turizem,« je še poudaril Jože Podgoršek.

Članek je bil objavljen v 21. številki Dolenjskega lista 26. maja 2016

M. Žnidaršič