DL: Nesreče v gozdovih - Brez znanja in zaščitne opreme v smrt

22.5.2016 | 18:20

Marjan Grah

Delo v gozdu je eno najzahtevnejših in najbolj nevarnih opravil, zato se ga brez usposobljenosti in primerne zaščitne opreme ne gre lotiti, zahtevnejšo sečnjo pa je najbolje zaupati poklicnim gozdnim delavcem. (Foto: I. Vidmar)

Vsak osmi državljan Slovenije je lastnik gozda, delo v gozdu pa je eno najtežjih in najnevarnejših opravil, ki pa se ga mnogi lotevajo brez potrebnega znanja in zaščitne opreme. Lani se je v slovenskih gozdovih smrtno ponesrečilo štirinajst lastnikov gozda in ostalih, ki se z delom v gozdu ukvarjajo nepoklicno.

Na območju novomeške območne enote zavoda za gozdove, ki pokriva Dolenjsko in Belo krajino, se je lani v zasebnih gozdovih zgodilo pet resnejših nesreč, od katerih sta se dve končali s smrtjo, dve s težjimi in ena z lažjimi poškodbami. V obeh primerih smrti je oče pri podiranju drevja smrtno poškodoval svojega otroka. Skupna značilnost vseh petih nesreč na našem območju je, da nihče od ponesrečencev ni uporabljal varnostne opreme in da se nihče od udeležencev nesreč ni udeležil nobenega usposabljanja za varno delo v gozdu, ki jih vsako leto pripravlja zavod za gozdove in so bili lani in bodo tudi letos brezplačni. Kar sedmih tečajev za varno delo z motorno žago se je lani v novomeški območni enoti udeležilo 66 lastnikov gozdov in 98 gasilcev, zavod pa pripravlja tudi tečaje za varno delo s traktorjem in za varno delo s traktorsko prikolico, ki jih je lani obiskalo skupno 39 lastnikov gozda.

Seveda se je pri delu v gozdu med nepoklicnimi izvajalci v zasebnih gozdovih zgodilo bistveno več nesreč, ki so se končale z lažjimi in morda tudi težjimi poškodbami, a jih ni bilo možno evidentirati, saj zbiranje podatkov sloni na podatkih službe centra za informiranje in naključnih informacijah terenskih delavcev. Marsikdaj se nesreče pri delu v gozdu pokrijejo z nezgodami v gozdu med prostočasnimi dejavnostmi, kljub temu pa so podatki o najtežjih nesrečah vseeno zanesljivi.

Večletne analize nesreč v gozdu so pokazale, da se jih večina pripeti zaradi podcenjevanja nevarnosti pri delu, neuporabe osebne varstvene opreme za delo, nepoznavanja tehnik dela, zastarelih ali slabo vzdrževanih delovnih naprav in slabe telesne pripravljenosti ter psihičnega stanja. Ponesrečenci so pretežno kmetje in drugi lastniki gozdov, povprečno stari petdeset let, kar je sicer nekoliko nenavadno, a ob upoštevanju dejstva, da se s kmetijstvom resneje ukvarja zelo malo mladih, je podatek že bolj logičen. Največ nezgod se zgodi pri sečnji drevja, pogostost pa narašča od ponedeljka do sobote. Največ nesreč se zgodi med 10. in 11. uro dopoldne in okoli 17. ure popoldne, kar samo potrjuje dejstvo, da je večja verjetnost za nezgodo takrat, ko smo utrujeni.

Bistveno večje število nezgod v zadnjih letih je tesno povezano s količino posekanega drevja, ki je večja zaradi posledic predlanskega požleda in napada podlubnikov v od požleda prizadetih gozdovih. Odpravljanje posledic požleda je bistveno bolj zahtevno in nevarno delo od običajne sečnje in bi ga morali vsi, za katere delo v gozdu ni tako rekoč vsakdanje opravilo, zaupati strokovnjakom.

"Velik problem je slovenska zakonodaja, po kateri, poenostavljeno rečeno, v svojem gozdu lahko vsak ne glede na usposobljenost dela, kakor hoče. V letu 2014, ko je bila večina dela v slovenskih gozdovih namenjena odpravljanju posledic žleda, se je smrtno ponesrečilo 18 nepoklicnih delavcev in trije poklicni delavci, vendar je število in posledice nesreč med poklicnimi in nepoklicnimi gozdnimi delavci glede na bistveno večjo količino posekanega lesa, ki ga posekajo poklicni delavci, nemogoče primerjati, poleg tega pa so med poklicnimi delavci skrbno evidentirane prav vse nesreče," meni inženir Marjan Grah, ki v novomeški območni enoti zavoda za gozdove med drugim skrbi tudi za varstvo pri delu, in dodaja: "Dokler usposobljenost za varno delo in uporaba zaščitne opreme za delo v gozdu tudi za zasebne lastnike ne bosta zakonsko opredeljeni, je težko pričakovati, da se bo stanje bistveno izboljšalo."

Kljub zahtevnosti in nevarnosti dela v gozdu, kot rečeno, zakonodaja posebej ne predpisuje, kdo lahko to delo opravlja, kar je nekako razumljivo, saj gre pri tem, vsaj kar se tiče zasebnih gozdov, za le eno od številnih opravil na kmetiji. Tako v svojem gozdu lahko dela lastnik, pri tem pa mu lahko pomagajo njegovi zakoniti dediči, zakonci ali druge fizične osebe v obliki medsosedske pomoči. V tem primeru gre največkrat za samouke, ki za delo z motorno žago in varno delo v gozdu ponavadi niso bili deležni niti najbolj osnovnega dvodnevnega izobraževanja oziroma tečaja, medtem ko imajo kmetje, ki imajo v lasti nekaj več gozda, vsaj nekaj izkušenj; lastniki gozdov, ki so te podedovali in pogosto skoraj ne vedo, kje gozdovi so, nimajo nikakršnega znanja in nobenih izkušenj. Ti se takega dela nikakor ne smejo lotiti sami.

Članek je bil objavljen v 7. številki Dolenjskega lista 18. februarja 2016

I. Vidmar