Mirnopeški lovci v Goriških Brdih, prizoriščih Ene žlahtne štorije

29.4.2016 | 12:35

Skupinska

Tu so snemali Eno žlahtno štorijo

Prijateljstvo ne pozna meja. Lovci, člani lovske družine Mirna Peč, ki globoko v sebi spoštujejo svetost življenja, vrsto let sodelujejo z lovci iz Goriških Brd. Lov je zanje nekaj več, presega lovsko pravico, ki jo v svojem prostem času opravljajo kot prostovoljci za državo, ki ima roko nad pravno ureditvijo lova. Zavedajo se, da je njihovo poslanstvo tudi v prepričevanju ljudi, da lov ni ubijanje. Tudi letos, so se 27. aprila odpeljali v Brda na srečanje z lovskimi tovariši iz Goriških Brd, ki se udejstvujejo v Lovski družini Sabotin. LD Sabotin v skladu s koncesijsko pogodbo, sklenjeno z Vlado RS, gospodari v bogatem lovišču. Njena primarna naloga je, da zaščiti vinograde in polja pred škodami, ki jo povzroča divjad, zlasti divji prašiči. Veselo razpoloženi so se mirnopeški lovci s spremljevalci v deželo Bricov, domovino pesnika dr. Alojza Gradnika, odpeljali pod vodstvom starešine Karola Zagorca.

Prečudovita pokrajina, katere grički in doline so posejani z vinogradi ter z nasadi breskev, češenj in oljk, je mirnopeškim lovcem pričarala poezijo Alojza Gradnika, sina Goriških Brd. Nanje je bil Gradnik srčno navezan, čeprav sta bila njegovo otroštvo in mladost, ki ju je tam preživel, zelo trda. O tem, kaj so mu dala Brda, je pesnik zapel: »Dala so mi nauk, da je bogastvo jalovo in da je plodna samo revščina, združena s trpljenjem«. Po toplem sprejemu pri Neblem v Brdih so se lovci obeh lovskih družin opravili na pohod, ki jih je ppeljal v brdovito pokrajino, poraslo z gosto gozdnato podrastjo. Kljub muhastemu vremenu so si ogledali prizorišče snemanja serije O ta žlahtna štorija. Pohodniki so pot nadaljevali do Krčnika, naravnega spomenika – soteske z naravnimi koriti in kamnitim mostom. Za okrepčilo pohodnikov je ves čas skrbel domači lovec – pravi kovač Dušan, ki se je izkazal s svojimi dobrotami za preživetje. Naporen vzpon na Brezovnik skoti Brdice pri Kožbani je lovke in lovce, ki so se pohoda udeležili v spremstvu žena in prijateljev, se je obrestoval v dveh domačih pristno starinskih kleteh, kjer so bili postreženi z domačimi dobrotami. Tudi rebula, ki je tam ena sama, je poživila razpoloženje pohodnikov, da so zapeli nekaj viž. Pot je pohodnike po Gradnikovih Brdih vodila naprej do Kožbane, kjer so si ogledali tamkajšnjo cerkev. Zaključek družabne prireditve se je zgodil v lovskem domu LD Sabotin, kjer so bili vse postreženi z odlično domačo pašto. Bilo je kot v Gradnikovi pesmi 'V omami': »O, saj ne morem reči ti besede. Če sem ti ko dehteča roža – vtrži, če sem ti kakor časa vina – drži,o drži me na ustih in me pij, da zadnja kaplja v tebi izkopni«.

To je zgodba o srečanju lovcev iz Goriških Brd in iz dežele pesnika Toneta Pavčka. Zgodba o dobrih lovcih iz Brd in iz Mirne Peči, ki so doma »tam nekje na dolenjskih gričih, kjer je mehkoba doma, kjer so vinske trte in ljubezen do zemlje in lova. Ki daje in navdihuje, ki sprošča in vrača zadovoljstvo.» Tudi pesnik Tone Pavček bi bil na svetovljanstvo svojih rojakov ponosen na mirnopeške lovce, ki svoje poslanstvu ustvarjajo tudi v druženju z lovci iz Goriških Brd. Slednji srčno vabijo s svojimi dobrotami, praznikom češenj in z odličnimi vini. In ne pozabimo: »Nekje na Dolenjskem so kraji, kjer dosti je trnja in dosti rož, a zemlja je žena, ki že s smehljaji vžge srca najtrdnejših mož.« (Tone Pavček, Moj rojstni kraj).

In res je, nekje na Dolenjskem so kraji, kjer lovci so kralji svojih usod, ki se povezujejo s sorodnimi dušami iz Goriških Brd. Kralji, ki z mogočnega gradu Hmeljnik že stoletja bdijo nad mirnopeško dolino, obdano s šumečimi gozdovi, njihove misli pa sežejo tudi tja daleč v Goriška Brda, kjer živijo gostoljubni in prijazni ljudje.

B. A.

Galerija