DL: Slovenija ima talent - Ritem vodovodarji

8.4.2016 | 11:30

Mladi glasbeniki z mentorjem Robertom Fuksom in učiteljico Mašo Petan (Foto: J. A.)

Mladi glasbeniki z mentorjem Robertom Fuksom in učiteljico Mašo Petan (Foto: J. A.)

Ritem vodovodarji z menotrjem pred svojim prvim nastopom v šovu Slovenija ima talent (Foto: arhiv OŠ Leskovec pri Krškem)

Ritem vodovodarji z menotrjem pred svojim prvim nastopom v šovu Slovenija ima talent (Foto: arhiv OŠ Leskovec pri Krškem)

Bil je ponedeljek, ura okoli ene popoldne, ko je devet učencev OŠ Leskovec pri Krškem z učiteljico razrednega pouka Mašo Petan pripravljalo presenečenje učitelju glasbe Robertu Fuksu. Pogled proti vratom, pomežik Petanove in že je prostor napolnila melodija pesmi Get Lucky. Učenci so zaigrali na ksilofone in vodovodne cevi, mentor Ritem vodovodarjev, ki je trenutno na bolniškem dopustu, pa je presenečen obstal.

Nekaj časa preživeti v družbi mladih glasbenikov, njihovega mentorja Fuksa in učiteljice Petanove, ki je svojemu sodelavcu ponudila organizacijsko pomoč, ko je padla ideja, da bi se prijavili v šov Slovenija ima talent, je izjemna priložnost. Med njimi lahko začutiš energijo mladih, ki jo znajo odrasli obrniti v nekaj ustvarjalnega, lepega, nekaj, kar bogati vsakega od njih.

ŠOV JIM JE DAL PREPOZNAVNOST

Slovenska javnost je Ritem vodovodarje spoznala v šovu, ki išče talente. Prvič, ko so nastopili, nihče razen tistih, ki so jih poznali iz lokalnega okolja, ni vedel, kaj bodo delali. Na odru je bilo videti cevi, ki so predstavljale inštrumente, lahko bi jim rekli tudi cevofoni, ksilofone in 11 nadobudnih učencev v Kostakovih kombinezonih. Na prvi pogled nenavaden prizor, a melodija, ki je zadonela, je navdušila publiko in žirijo. V šovu so prišli do polfinala, lahko bi še dlje, a jim sreča ni bila naklonjena. »Prijavili smo se brez pričakovanj, da se pokažemo, kaj počnemo na šoli pri izbirnem glasbenem predmetu, ki ga obiskujejo učenci osmih in devetih razredov. Ko smo ugotovili, da so se nam začela odpirati vrata proti finalu, smo bili presenečeni,« pove Petanova in pojasni, da jih po tem nastopu na televiziji veliko vabijo na prireditve. »Ne gremo vsepovsod, od koder nas kličejo in vabijo, to so vendarle otroci, imajo obveznosti v šoli, pripravljajo se na prehod v srednjo šolo. Ne bi bilo pametno, da bi se vsak dan vozili po nastopih, oni potrebujejo čas tudi zase.« Brez podpore staršev z nastopi ne bi bilo nič, prav tako bi bilo vse skupaj veliko težje, če jih ne bi podprli v Kostaku.

Glavni krivec za cevaste inštrumente je Robert Fuks, ki je idejo dobil na nekem seminarju izdelovanja inštrumentov. »Pred tem smo imeli pri izbirnem glasbenem predmetu že različne zasedbe in igrali različne zvrsti. Deloval je narodno-zabavni ansambel, še prej rock skupina. To se mi je zdelo preveč izpeto in vedel sem, da je bilo v t eh žanrih že vse povedano in zaig rano. Na začetku sem otroke navdušil tako, da smo ustvarili kakšno preprosto inštrumentalno igro s posameznimi cevmi,« pojasni Fuks in pove, da jim v zadnjem času pomaga tudi mizar, ki je naredil stojala.

Prvi odmeven nastop so imeli lansko pomlad na državnem tekmovanju iz zgodovine, ki je potekalo na njihovi šoli. Posneli so jih in video je na internetu kmalu dosegel nekaj tisoč ogledov. »Trenutno znamo zaigrati pet pesmi. Sami pri sebi čutimo, da se že ponavljamo, čeprav publika s tem nima težav, ker si tako želi slišati tiste, ki jih že pozna. Naš cilj je, da se naučimo kakšno novo pesem in dodamo še kakšen nov inštrument,« reče Fuks.

Čeprav so Ritem vodovodarji zelo mladi, imajo na šoli že podmladek. Devet učencev četrtega razreda, ki jih je lani poučevala učiteljica Maša Petan, se je tako navdušilo nad cevastimi inštrumenti, da so začeli igrati še oni.

Pri Ritem vodovodarjih igrajo: dva Lovra, Marcel, Žan, Klara, Aljaž, Urban, Lea, Tjaša, Katja, Andraž in Julijan. Nekateri od njih obiskujejo glasbeno šolo, drugi ne. V tem primeru se je izkazalo, da ni pomembna formalna glasbena izobrazba, ključna sta volja in posluh, tega pa ne manjka nikomur od njih.

Članek je bil objavljen v 51. številki Dolenjskega lista, 24. decembra 2015

Janja Ambrožič

Komentiraj prispevek

Za komentiranje tega članka morate biti prijavljeni.

Prijava