DL: Gače - Bodo na Beli še kdaj zagnali žičnice?

19.3.2016 | 16:40

Gričice ali uradno Komarna vas

Gačarji se radi družijo in za to vedno najdejo priložnost.

Tabla v Črmošnjicah vabi na smučišče Bela.

Z mislimi na sneg in na zimske radosti na beli opojnosti smo se odločili, da gremo tokrat z uredništva v goste na Gače nad belokranjskimi Črmošnjicami. Ali na Gričice, če želite, ali v Komarno vas, kot se uradno imenuje naselje, ki je zraslo ob smučarskem centru Bela. Tokrat je bilo naše uredništvo v gosteh bolj leteče, saj sva se novinarja Mirjam Bezek-Jakše in Igor Vidmar s svojimi sogovorniki srečala kar na eni od »ulic«, potem pa nas je prijazno za mizo pred svojim domovanjem povabila tajnica na Dolenjskem listu Betka Štefanič Strojin.

Da se je težko odločiti, kako poimenovati naselje, ki sva ga obiskala, boste razumeli, če veste, da so le ta 1952 Gričice z dekretom izbrisali s seznama naselij. Pa vendar Gačarji, kot se imenujejo bodisi stalni prebivalci ali oni, ki tja prihajajo občasno, še vedno pravijo, da imajo spodnje in zgornje Gričice. Uradno pa se naselje imenuje Komarna vas, kot je razvidno tudi s tablic s hišnimi številkami.

IZ ČRMOŠNJIC NA GAČE

A ker Gačarji pravijo, da se njihova vas imenuje Gričice, naj bo tako. Zatrjujejo tudi, da je njihovo naselje največja vas v semiški občini, če upoštevamo, da je Semič trg. V naselju je 76 enot, prevladujejo pa dvojčki. Uradno imajo v vasi prijavljeno stalno bivališče le štirje: zakonca Matej Strojin in Betka Štefanič Strojin, njuna hčerka Anabela ter Marjan Šonc. Počitniško naselje je začelo nastajati leta 1984 ob smučišču, kjer so postavili prve vlečnice dve leti prej. Marjan Šonc se spominja, da so bili načrti za smučišče zelo ambiciozni. Načrtovali so celo hotel. »A ljudje, ki so bili odgovorni za razvoj, niso prepoznali potencialov. Veliko zaslug za smučišče je imel prav moj oče,« pravi Šonc.

Sicer pa zgodovina smučanja na Gačah in v Črmošnjicah sega precej daleč  v prvo polovico dvajsetega stoletja, še preden je v začetku sedemdesetih let novomeško smučarsko društvo Rog nad Črmošnjicami v dolini pod Gačami postavilo prve vlečnice. Na obronkih Kočevskega roga so bili prvi smučarji gozdarji, ki so tu pripravljali tudi svoja tekmovanja, od leta 1955 znani Fricov pokal, na katerem so svoje smučarsko znanje merili gozdarji in lesarji. Če je bilo dovolj snega v dolini, so bile tekme v Črmošnjicah, ko je snega začelo zmanjkovati, so proge pomikali proti vrhu Gač.

Prelomnico v razvoju smučarskega turizma na Dolenjskem in v Beli krajini je v osemdesetih letih prinesla selitev črmošnjiškega smučišča na Gače, ki so z nadmorsko višino 955 metrov zagotavljale boljše snežne razmere. Gradnjo, pri kateri so s številnimi udarniškimi delovnimi akcijami, a tudi z vlečnico iz doline sodelovali člani smučarskega društva Rog, in upravljanje novega smučišča je prevzela novomeška tovarna zdravil Krka oziroma njen tozd Zdravilišča.

Leta 1997 je bil ustanovljen konzorcij Smučarsko-rekreativni center Rog-Črmošnjice, v katerem so imela Krkina Zdravilišča 48-odstotni delež, ostali deleži pa so se razdelili na osem dolenjskih in belokranjskih občin (Novo mesto, Trebnje, Šentjernej, Žužemberk, Dolenjske Toplice, Metlika, Črnomelj in Semič). Ko je deloval konzorcij, je smučišče dobilo vso potrebno infrastrukturo za umetno zasneževanje, zgradili so vodovod in zbiralno jezero, kupili prve snežne topove ter žičniški sistem dopolnili z novo vlečnico in trisedežnico.

CELOLETNA ZGODBA

»Ko je bilo po koncu sezone leta 2004 treba smučarski center dokapitalizirati, so v Krki dvignili roke od smučišča, medtem ko občine, ki so bile sicer za dokapitalizacijo, niso mogle preprečiti stečaja. Da ne bi smučišče zastalo, je dal stečajni upravitelj smučišče v najem, začasno pa je upravljanje prevzela novomeška Agencija za šport v sodelovanju s Športno-rekreativnim društvom Gače,« se spominja Marjan Šonc, ki je tedaj prevzel vodenje smučišča, in dodaja: »Tisto leto smo dokazali, da se da tudi smučišče na Gačah kakovostno urediti, saj je bilo prav tisto leto najbolje urejeno v svoji zgodovini. Imeli smo kar 87 smučarskih dni, smučišče, ki bi lahko obratovalo vse do aprila, pa smo morali 22. marca zapreti, ker na začetku pomladi ni bilo več dovolj smučarjev. Tedaj smo zagovarjali delovanje smučišča kot dela javne infrastrukture, kar smučišča drugod po svetu so. Če gre za turistična središča, vanje vlagajo hoteli in turistična podjetja, ki so odvisna od delovanja smučišč, če pa gre za smučišča, ki so namenjena okoliškemu prebivalstvu, vanje vlagajo lokalne skupnosti.«

Po letu delovanja pod okriljem Agencije za šport je stečajni upravitelj smučišče prodal semiški Iskri, ki je smučarski center preimenovala v Belo in z njim bolj ali manj uspešno upravljala do letos, ko se je odločila, da ga zaprejo. S tem pa se mnogi niso strinjali in Zvone Butala iz Semiča je v imenu s kupine za ohranitev smučišča na Gačah na spletni strani objavil peticijo in povabil k podpisovanju. Doslej jo je podpisalo nekoliko manj kot 1.800 ljudi. »S peticijo smo želeli pritisniti na dr užbo, da bi rešila smučišče. Z nekaterimi od tistih, ki so jo podpisali, smo oblikovali ekipo za civilno iniciativo, ki bi se borila za Gače in pomagala semiški občini najti opcijo, da bi zopet odprli smučišče, ko bo dovolj snega. Razumemo, da nobeno smučišče ni rentabilno zgolj z zimsko dejavnostjo. Na Gačah bi se moralo vse leto kaj dogajati. Priznati moram, da je Iskra na Gačah dobro gospodarila. Infrastruktura je v dobrem stanju, vanjo je bilo vloženega veliko truda in denarja, in če vse to zavržemo, smo norci,« pravi Butala.

Lastnica 55 hekt arov zemljišč, na katerih se razprostira smučišče, je občina Semič. Kot je povedala županja Polona Kambič, je Iskra dala ponudbo za prodajo opreme na smučišču, katere lastnica je. Ocenila jo je na 305.000 evrov z DDV, a brez dveh trafo postaj, za kateri pa želi Is kra še dodatnih 30.000 evrov brez DDV. »Iz Iskre so nam pred nekaj dnevi sporočili, da je veljavnost ponudbe potekla in da bodo začeli opremo prodajati v celoti ali po delih, in sicer po vrstnem redu prejetih ponudb za odkup. Obvestila sem jih, da se trudimo poiskati celoletno ponudbo na Gačah in naj z demontažo opreme počakajo do marca. Moti me, da so vsi za to, da bi športno-rekreativni center na Gačah ostal, ko pa bi bilo treba investirati, ostane naša občina sama. Tudi nihče drug v Beli krajini se ne zgane in ne da pobude ali reče, da bi bile Gače zanj pomembne. Dobro se zavedamo, da je n a Gačah potrebna celoletna zgodba, a najprej se je treba odločiti, kakšna. Da bi semiška občina opremo zgolj kupila, a ne bi v edela, kaj z njo početi, nima smisla,« meni Kambičeva.

LJUBITELJI NARAVE, NE ZIDANIC

Gačarji pravijo, da so živeli s smučiščem. Priznavajo, da je bil razlog, da so si prav tam zgradili počitniške hišice, tudi smučišče. A to ni bil edini razlog. »Našli so se ljudje, ki so ljubitelji narave, niso pa vinogradniki in niso želeli imeti zidanic na Dolenjskem ali v Beli krajini. Večina Gačarjev je Dolenjcev, nekaj tudi Belokranjcev, pa Ljubljančani, Štajerci ter celo nekaj Hrvatov. Prvi so prišli iz ljubiteljskih vzgibov. Ko pa se je pokazalo, da bi bila lahko to perspektivna destinacija, so eni to razumeli kot prestiž, drugi pa kot naložbo. Takšnih, ki bi hišice oddajali v najem, skoraj ni,« so povedali sogovorniki. Šonc je prepričan, da je tako zato, ker gradnja naselja v začetku ni bila pravilno zastavljena. Že v začetku bi po njegovem v črnomaljski občini, kamor je takrat spadalo to območje, morali postaviti pogoj, da graditelji v svojih hišicah uredijo tudi prenočitvene zmogljivosti. Na osnovi kočevarske gradnje je tipologijo hišic naredil arhitekt Zdenko Hlavaty, vendar je pri gradnji prišlo do mnogih sprememb, ki jih je ar hitekt dovolil. Nerodno je bilo tudi to, da je naselje upravno in geografsko spadalo pod črnomaljsko občino, urejali pa so ga iz Dolenjske, od koder je prihajala tudi iniciativa. So pa bili Gačarji vedno veseli smučarjev, ki jih niso prav nič motili, saj je tudi v n jihovem interesu, da se razvijajo Gače, Črmošnjice in celotna Črmošnjiška dolina.

Martina Leskovšek je dejala, da si ne predstavlja, da bi oddajali počitniško hišico, saj prihajajo na oddih v si družinski člani. »Z možem Vladom sva tukaj tudi po nekaj mesecev skupaj, še posebej poleti, ko je bolj hladno kot v dolini. Pravzaprav so Gače v vseh letnih časih lepše kot pozimi, ko so zanimive predvsem zaradi smučišča,« pravi Martina ter pristavi, da se Gačarji na svojih Gričicah zelo dobro počutijo in odlično razumejo. Ostalim ne preostane drugega, kot da ji pritrdijo.

LISICA POSTALA VAŠČANKA

V naselju imajo igrišče za odbojko na mivki, pripravljajo turnirje v balinanju med spodnjim in zgornjim naseljem. Zadnjo soboto v juniju se zberejo na žegnanju, v restavraciji na smučišču pa že okrog 30 let pripravljajo salamijado. Tudi sicer se veliko družijo bodisi na silvestrovanju, na pr vomajskem pohodu na Mirno goro, včasih so za praznik dela zakurili tudi kres. Občasno pripravijo skupne koline, spomladi organizirajo čistilno akcijo po naselju, pod mogočno lipo ob robu parkirnega prostora so postavili klopi. Imajo celo svojo himno Marš na Gače, ki jo pojejo na salamijadah in ob rojstnih dnevih, njen avtor pa je Franc Kramar iz ansambla Fantje z vseh vetrov.

Od civilizacijskih pridobitev se lahko pohvalijo z optičnim kablom, kar je povsem njihova zasluga. Signali mobilne telefonije so bolj šibki in marsikdo mora iz hiše, da sploh lahko telefonira. Sneg na dobrih treh kilometrih ceste od Črmošnjic pa jim orjejo, četudi smučišče ne obratuje. Vodovod je speljan do smučišča, po naselju pa ne. Tudi hidrantov nimajo, kar glede požarne varnosti ni najbolje. Pravijo, da pač ni bilo komande, kdo naj bi zgradil vodovod in kako. Tako uporabljajo kapnico, hodijo po vodo v Srednjo vas ali k studencu nad vasjo. A zadn je čase niso kaj prida hodili po naravi, ker se je tam okrog klatil ranjen medved, ki mu je manjkala zadnja šapa. »Klatil se je tudi po našem naselju. Na spodnjih Gričicah je podrl ptičnice in z lastnik om sta si zrla iz oči v oči z r azdalje petih metrov,« je povedala Martina. Nekateri nabirajo na Gačah tudi zdravilna zelišča, robide in maline, vendar tvegajo, da se bodo srečali z medvedom, saj so na vrhu Gač medvedji brlogi.

Sicer pa je življenje v sožitju z živalmi za Gačarje nekaj povsem običajnega. Obiskov srnjadi in jelenjadi je nič koliko. Lisica pa je st alna obiskovalka naselja in hodi za ljudmi kot kužek. Martininemu vnuku je odnesla smoki in se je hudoval nad njo, da jo bo odpeljal v ljubljanski živalski vrt, če se bo tako grdo obnašala ...

Članek je bil objavljen v 50. številki Dolenjskega lista, 17. decembra 2015 v rubriki Uredništvo v gosteh