Po Pavčkovi in Slakovi poti mladosti

28.11.2015 | 13:05

Prvi sneg v novembru nas ni prestrašil na naši načrtovani poti dveh pomembnih Dolenjcev. Ta drugi torek je namenjen študijskemu krožku v RIC-u Potepanja po … Že 13 let spoznavamo svoje kraje in ljudi, ki nam jih predstavljajo. To zasneženo pokrajino smo začeli s pohodom od železniške postaje Mirna Peč proti Šentjurju. Naša vodnica gospa Anica Levstik je domačinka in taki ljudje najbolj srčno predstavijo svoj kraj. O Mirni Peči in njeni zgodovini in pomenu nas je seznanila v uvodu. Nato pa smo z odprtimi srci spremljalo podobo te pokrajine, ki jo je pesnik Pavček vsem Slovencem tako priljubil, da jo spoznavamo in imamo radi tudi zaradi njegovih pesmi. Do Šentjurja je pot po asfaltnem pločniku minila hitro in zvon cerkve je prijazno vabil v vas. Lesena stavba je nadomestila zbiralnico mleka in modri krajani so jo zamenjala za lično stavbo - Pavčkov dom. V njej je spominska zbirka Toneta Pavčka. Prijazni vodički gospa Nataša Rupnik in Ljudmila Bajec sta nas pozdravili, odpeljali v cerkev in pred spomenik pesnika in pisatelja. Nato pa smo v domu spoznali in si ogledali zbirko knjig, fotografij, otroških del, ki so jih posvetili svojemu rojaku. Verjamem, da se krajani v tem prostoru dobro počutijo in hvaležni smo jim, da so tako složno naredili nekaj dobrega zase in za nas popotnike dediščine naše dežele.

Po prijetni mehki poti pod avtocesto smo se odpravili proti Malemu Kalu, kjer je Lojze Slak preživljal svoja mlada leta pri babici pri Barbovih. Sam spomenik z gumbi harmonike kar kliče po petju in odzvali smo se: V dolini tihi ... Tu pa nas je sprejela gospodinja Dragica in tudi ona prisluhnila spominov naše vodnice Anice, ko je mladostne spomine prepletala z življenjem glasbenika, ki je postal tudi član njene družine in pomembno zaznamoval njih in sebe z glasbo. V skednju smo v toplem zavetju popili vroč čaj in se posladkali z odličnimi flancati. Spominom se je pridružila še gospodinja, ki ob glasbi moža in sina skrbi za goste in popotnike. Slakova pot je postala stalnica vseh Slovencev, saj je na njej slišati vsa narečja. Končuje pa se z nastopom in tekmovanjem harmonikarjev. Kaj lepšega še lahko zapustiš in se tako oddolžiš ljudem in pokrajini, v kateri si zrasel? Na poti do postaje smo slišali še veliko modrosti, ki jih je hčerki Anici zapustil oče, ko je ob delu odgovarjal na njene ZAKAJE. Otroštvo te oblikuje za vedno. Tako sta spominski poti obeh dokaz, da so važne naše korenine .Za sabo puščamo sledi. Dobro je, da so dobre.

Naše poti-pohodi so prav zaradi takih doživetij za vse lepa doživetja. Veselimo se jih in računamo, da jih bomo še veliko prehodili skupaj. Veselo na pot!

Zapisala Lizika Vardijan, animatorka krožka Potepanja po …

Galerija