DL: Najbolj skrben lastnik gozda - Uresničil željo iz otroštva

9.9.2015 | 14:45

Anton Ožbold - najbolj skrben lastnik gozda OE ZGS Kočevje za leto 2015 (Foto: M. L.-S.)

Kočevska OE Zavoda za gozdove Slovenije je za najbolj skrbnega lastnika gozda za leto 2015 izbrala Antona Ožbolda iz Bezgovice v občini Osilnica. Čeprav je Pavlinov Tone, kot mu pravijo po domače, tudi sam že upokojen, je najmlajši lastnik gozda v vasi, po zatrdilih gozdarjev pa tudi daleč najbolj priden lastnik.

Na območju OE ZGS Kočevje so bili v žledolomu najbolj prizadeti gozdovi na območju zgornje Kolpske doline, Velikih Lašč in Loškega Potoka oz. območja, ki meji na Postojnsko, kjer je žled naredil največ škode. Žledolom je tako močno prizadel tudi Tonetovo gozdno posest. Ob njegovem vlaganju v gozdove, dobrem sodelovanju z gozdarji in pomoči sosedom pa sta bila njegov trud in delo pri sanaciji žledoloma tudi tisto, zaradi česar so na Kočevskem, kjer so do sedaj sanirali že 60 odst. poškodovanih gozdov, in sicer 77 odst. iglavcev in 50 odst. listavcev, Toneta letos tudi razglasili za najbolj skrbnega lastnika gozda.

NEKOČ OČETOVA SEDAJ NJEGOVA

Tone se je rodil v kmečki družini, pri kateri so v hlevu vedno imeli par močnih težkih konj. Oče je bil furman, ki je spravljal les tako iz svojih kot tudi drugih gozdov. Pri tem mu je že od malih nog pomagal tudi Tone, ki pa je kljub težkemu delu v sebi gojil željo, da bi bila kmetija, ki jo je leta 1956 oče podedoval po svojem očetu, nekoč njegova.

Kot večina njegovih vrstnikov je tudi Tone, star komaj 15 let, zapustil domači kraj. Izšolal se je za strojnega ključavničarja in se zaposlil na Itasu v Kočevju, kjer je kasneje delal kot komercialist, po stečaju podjetja pa je s partnerji ustanovil podjetje Protos, v katerem je kot eden izmed osmih zaposlenih delal 20 let. Upokojil se je pred petimi leti, tedaj pa je tudi uresničil svojo željo iz otroštva: od brata je odkupil njegov delež posesti in se preselil v rojstno vas, v katero se je sicer ves čas, ko je živel in delal v Kočevju, pogosto vračal.

EDINE ŽIVALI SO KOKOŠI

Tonetova kmetija obsega 25 ha, od katerih je 15 ha gozda, ostalo pa so njive, na katerih Tone zase in svoje domače pridela vso potrebno zelenjavo, ter travniki in košenice, ki pa jih kosi sosed, ki ima živino. Tone namreč razen kokoši drugih živali pri hiši nima, niti psa, kot pravi. Razlog zato je, ker ima Tone poleg gozda zelo rad tudi gore in veliko planinari. Pohvali se lahko, da je že kar 47-krat obiskal Triglav, obhodil pa je tudi že celo vrsto drugih hribov in gora po Sloveniji in tujini. Tako je bil tudi že dvakrat na Mont Blancu, na katerega pa se namerava povzpeti tudi avgusta letos, če bo, kot pravi, vse posreči. Takrat pa bo tudi že, kot pravi v veselem pričakovanju, dedek, saj njegova hči Urška, ki tako kot sin Gregor, živi v Kočevju, pričakuje otroka.

»ČISTI« LASTNIK

»Leta 1960 je v Bezgovici živelo 52 ljudi, danes smo samo še štirje,« pravi o življenju v rojstni vasi, kjer Tone sedaj počasi obnavlja domačo hišo. Sicer pa je, kot pravi, najraje v gozdu. Gospodari v zelo razdrobljeni, strmi, jarkasti in terensko zelo razgibani posesti, ki šteje preko 30 parcel, a se lahko pohvali, da je eden redkih »čistih« lastnikov oz. 100-odstotni lastnik. Povsem drugače pa je v vaški agrarni skupnosti, kje je sedem hišnih številk, a na vsaki okoli 10 do 15 pa tudi do 50 solastnikov skupno 25 ha velike posesti. »Bezgovica je bila prva vas v Kolpski dolini, ki je ustanovila agrarno skupnost,« pravi Tone, ki je tudi sam eden izmed solastnik in aktivni član vaške agrarne skupnosti, sicer pa tudi član Planinskega društva Kočevje, v katerem je načelnik vodniškega odseka.

NEVARNA SANACIJA

V zadnjih letih je kupil dva traktorja manjše moči, s katerima opravi večino dela v gozdu, ter boljši, daljinsko voden gozdarski vitel. Na območju zgornjekolpske doline je gozdna infrastruktura zelo slaba in pomanjkljiva, zato je Tone mnoge stare poti razširil in dogradil, kar ga je - poleg veliko dela - stalo kar precej denarja. Njegovi gozdovi namreč ležijo na strnem, lijakastem terenu, od koder so včasih les spravljali s konji in ki traktorskemu spravilu ni prilagojen. Tudi zato pa je bilo delo pri sanaciji žledoloma ne le izredno težko, ampak tudi zelo nevarno. Večina podrtega drevja je ležala v težko dostopnih delih, jarkih in hudournikih, iz katerih je moral les najprej izvleči, razrezati in razcepiti, nato pa z manjšo prikolico speljati do kamionske ceste, kjer je drva zložil v skladovnice. Tako je naredil okoli 400 kub. metrov drv, za kar bi sicer kdo utegnil pomisliti, da ni veliko, saj bi jih profesionalni gozdar lahko toliko naredil v dveh tednih, a ker je bilo za to potrebno veliko ročnega dela, prekladanja, časa in energije, je, kot pravijo kočevski gozdarji, vredno vse pohvale.

»Vem, da ni prav, a drugače, žal, ni šlo, saj ni ljudi,« pravi o sanacijskih delih, ki jih je zaradi pomanjkanja ljudi velikokrat opravljal sam. Sicer pa mu je, tako kot je nekoč tudi on očetu, kadar je le utegnil, pomagal sin Gregor, za katerega pa Tone tudi upa, kot pravi, da bo nadaljeval gospodarjenje v Bezgovici.

Članek je bil objavljen v 22. številki Dolenjskega lista, 4. junija 2015

M. Leskovšek-Svete