DL: Bort Ross od rocka do konj in popa

3.9.2015 | 10:30

Borut Antončič na vajah pred festivalom Godibodi skupaj z bobnarjem Mirom  Tomšičem in klaviaturistom Jernejem Šuštaršičem (Foto: I. Vidmar)

Borut Antončič

Na robu Panonske nižine na kmetiji blizu Šentjerneja je preuredil v glasbeni studio enega od gospodarskih objektov Borut Antončič. Antončičevi se ukvarjajo s kasaštvom in tudi Borut je na kasaških dirkah osvojil nekaj pokalov, a konji niso tema, o kateri bi se ta trenutek govorilo v zvezi s tem odličnim šentjernejskim glasbenikom, ki je predstavil svojo prvo ploščo Sančo Pansa.

Pod ploščo Sančo Pansa je podpisan Bort Ross. Za umetniško ime se je Borut Antončič, kot pravi, odločil, da bi glasbo, svojo veliko ljubezen, h kateri se zateka, tudi da bi se izmaknil primežu vsakdanjih težav, ločil od vsakdanjega življenja. Sančo Pansa je ena od skladb na plošči, za katero je besedilo napisal novomeški rock poet Tomislav Jovanović Tokac. Bort Ross svojo odločitev, da temelje glasbi, ki jo je izbral za svojo prvo ploščo, postavi na popu, pojasnjuje z izzivom: »Pop je sicer enostaven, a narediti dobro pop skladbo je najtežje. To je poseben izziv.«

Vendar Sančo Pansa ni enostaven zbir desetih popevk. Bort Ross namreč pop jemlje zgolj kot osnovo, na katero niza elemente drugih glasbenih žanrov. Njegova glasba ni monotona, je raznolika, v harmoničen splet pa jo povezujejo njegov žametni glas in molovski akordi, ki človeka ob poslušanju mimogrede odpeljejo v sanjarjenje. Besedila za šest skladb je napisal sam ali v sodelovanju z drugimi tekstopisci, poleg njega pa so se pod posamezne pesmi podpisali Tomislav Jovanović Tokac, Alen Vitezič, Staša Grgovič, Saša Pipić, Miha Guštin Gušti, Aleksander Raztresen in Blaž Iršič. Pri snemanju plošče so mu pomagali sami vrhunski glasbeniki - bobne sta posnela Damir Šomen in John Oreilly jr., zvoke basovske kitare sta prispevala Jani Hace in Nikola Sekulovič, klaviature sta odigrala Jernej Šuštaršič in Viktor Lipič, harmoniko Marko Šušteršič in Janez Dovč, za nekatere zvoke basa, kitar in klaviatur pa je poskrbel tudi Bort Ross sam. Za mikrofonom sta se mu pridružili Anika Horvat in Nina Radkovič. Kot producenta sta pod ploščo podpisana Bort Ross in Igor Ilič, ki je poskrbel tudi za miks, mastering pa je delo Francoza Mathieuja Bameulleja iz pariškega studia La Source.

Plošča je izšla pri založbi Celinka. Do sodelovanja je prišlo tako, da je ustanovitelju in umetniškemu vodji Celinke harmonikarju Janezu Dovču poslal posnetek ene od sklad s prošnjo, da bi k njej prispeval glas svoje harmonike. Pa je bil Dovč nad skladbo tako navdušen, da je predlagal, da bi ploščo izdala Celinka, kar je za glasbenika svojevrsten kompliment.

Borut Antončič je svojo glasbeno pot začel s trobento v glasbeni šoli, a je trobilo opustil, ko mu je oče povedal, da bo trobento lahko samo pri godbi na pogrebih igral. Za razliko od vrstnikov, ki so za birmo praviloma dobili moped, si je Borut zaželel in dobil klaviature, prišel pa je tudi do kitare in se obeh inštrumentov začel učiti sam. Leta 1997 je s prijatelji ustanovil rock skupino Strategi, po par letih pa se je pridružil skupini S.E.V.E.N. Igrali so hard rock, a so po smrti Boštjana Rajerja razpadli. Potem se je pridružil skupini K.U.T. Gas in z njo nastopil med drugim tudi na Rock Otočcu. Leta 2006 je nastopil samostojno na evrovizijski popevki slovanskih narodov v Minsku v Belorusiji in s svojo skladbo Sestrice dobil nagrado za najboljšo izvedbo v živo.

Že leto pred tem je doma uredil tonski studio in začel pripravljati material za album, ki je tako nastajal skoraj celih deset let. V tem času je veliko pisal tudi za druge glasbenike, poleg desetih skladb, ki so se znašle na prvi plošči, pa ima na zalogi še 150 drugih skladb. Sodeluje s številnimi glasbeniki, med drugim z Aniko Horvat, Nušo Derenda, Alenko Godec, Evo Boto, Leo Likar, Marijanom Novino ... Pri njem je skupina Dan D posnela ploščo Tiho, v njegovem studiu je med številnimi drugimi snemal tudi novomeški pevski zbor Pomlad.

Članek je bil objavljen v 21. številki Dolenjskega lista, 28. maja 2015

I. Vidmar